Psalmi 104 - Ecumenical Edition（EKU）

Psalm 104 (103)Veličastvo stvarjenja

1Slávi, moja duša, Gospoda!

Gospod, moj Bog, zelo si velik!

Veličastvo in sijaj si oblekel,

2ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem.

Razpel si nebo kot šotor,

3zgradil nad vodami svoje hrame;

oblake narejaš za svoj voz,

letiš na perutih vetra;

4vetrove delaš za svoje poslance,

ognjene plamene za svoje služabnike.

5Postavil si zemljo na njene temelje,

na vekov veke ne omahne.

6S pravodovjem si jo ogrnil kot z oblačilom,

nad gorami so stale vode;

7pred tvojimi grožnjami so zbežale,

pred tvojim grmenjem odhitele.

8Vzdignile so se gore, pogreznile se doline

na mesto, ki si jim ga določil.

9Mejo si jim postavil, ki je naj ne prestopijo,

da zopet ne pokrijejo zemlje.

10Studence točiš v potoke,

ki tečejo med gorami;

11napajajo vse poljske živali,

divji osli gasé svojo žejo;

12ob njih prebivajo ptice pod nebom,

med vejami gostolijo.

13Iz svojih hramov napajaš gore;

zemlja se nasičuje s sadom tvojih del.

14Daješ, da raste trava živini,

zelišče, ki služi človeku,

da iz zemlje dobiva kruh

15in vino, ki razveseljuje srce človeku;

da olje razvedruje obličje

in kruh poživlja človeku srce.

16Nasičujejo se Gospodova drevesa,

libanonske cedre, ki jih je vsadil;

17ondi gnezdijo ptice,

štorklja ima svoj dom na vrhovih.

18Visoke gore dajejo pribežališče divjim kozam,

pečine skalnim jazbecem.

19Naredil si luno za znamenje časom,

sonce pozna svoj zahod;

20ko narediš temo in nastane noč,

se klatijo v njej vse gozdne živali,

21leviči rjovejo za plenom

in od Boga prosijo svoje hrane.

22Ko vzide sonce, se umaknejo

in poležejo v svojih brlogih;

23človek gre na svoje delo,

po svojem opravilu do večera.

24Kako mnogotera so tvoja dela, Gospod!

vsa si z modrostjo naredil;

zemlja je polna tvojih zakladov.

25Glej, veliko in prostrano morje:

tam je brez števila živih bitij,

majhnih in velikih živali.

26Tam plovejo ladje, se sprehaja leviatan,

ki si ga ustvaril, da se igra v njem.

27Vsa bitja pričakujejo od tebe,

da jim daš jesti ob svojem času;

28kadar jim daješ, pobirajo;

kadar odpreš svojo roko, se z dobrotami nasičujejo.

29Če skriješ svoje obličje, se prestrašijo,

če jim vzameš dih, preminejo

in se v svoj prah povrnejo.

30Ko pošlješ svoj dih, so ustvarjena

in prenoviš obličje zemlje.

31Naj bo slava Gospodova na veke;

naj se veseli Gospod svojih del!

32On pogleda na zemljo, ta se strese;

se dotakne gorá, se že kadé.

33Pel bom Gospodu, dokler bom živel;

igral bom svojemu Bogu, dokler bom dihal.

34Naj mu bo prijetna moja pesem;

jaz se bom veselil v Gospodu.

35Z zemlje naj izginejo grešniki,

brezbožnih naj ne bo več!

Slávi, moja duša, Gospoda!