Job 14 - Ecumenical Edition（EKU）

Bednost človeškega življenja

1Človek, od žene rojen,

je kratkega življenja in poln nemira.

2Vzcvete kakor cvetlica in ovene,

beži kakor senca in ne ostaja.

3In na takega odpiraš svoje oči

ter me vodiš pred sodbo s sabo?

4Kdo je čist iz nečistega? Nihče.

5Ker so odmerjeni njegovi dnevi,

ker je pri tebi določeno število njegovih mesecev,

ker si mu postavil mejo, da je ne prestopi,

6glej proč od njega, daj, da se spočije,

dokler se ne razveseli svojega dneva kakor dninar!

7Zakaj drevo ima upanje:

ako se poseka, se zopet pomladi,

njega poganjek ne preneha;

8četudi se njegova korenina v zemlji postara

in njegov panj v prsti odmre,

9če le začuti vonj po vodi, zopet brsti

in požene veje kakor sadika.

10Umre pa mož, je pokončan,

premine človek, kje je potem?

11Naj izteče voda iz morja,

naj reka usahne in se posuši:

12človek, ki se je ulegel, ne vstane več,

dokler ne preide nebo, se ne vzdigne,

se ne prebudi iz svojega spanja.

13O, da bi me shranil v podzemlju,

me skril, dokler se ne poleže tvoja jeza,

mi določil rok, potem pa se me spomnil!

14Ako človek umre, bo li oživel?

Vse dni svoje tlake bi čakal,

dokler ne pride moja zamena.

15Na tvoj poziv bi ti odgovarjal.

Na delo svojih rok bi ti mislil s hrepenenjem.

16Tedaj bi ti štel moje korake,

bi ne pazil na moj greh.

17Zapečaten v zavoju bi bil moj prestopek

in pokril bi mojo krivdo.

18A kakor gora pade in razpade

in se skala premakne s svojega mesta,

19kakor voda zmane kamenje

in naliv odplavi prst,

tako človekovo upanje uničiš.

20Za vedno ga premagaš in on odide,

spačiš njegov obraz in ga odženeš.

21Bodo li njegovi otroci v časti, tega ne ve,

bodo li zaničevani, tega ne opazi.

22Njegovo telo čuti le lastno bolečino

in njegova duša objokuje le sebe.