2 Samuel 14 - Ecumenical Edition（EKU）

David pomilosti Absaloma

1Ko je Sarvijin sin Joab spoznal, da se je kraljevo srce nagnilo k Absalomu,

2je poslal Joab v Tekuo in dal od tam pripeljati modro ženo ter ji rekel: »Delaj se, kakor da bi žalovala, obleci žalno oblačilo in ne mazili se z oljem, ampak bodi kakor žena, ki že dolgo časa žaluje po mrtvem.

3Pojdi tako h kralju ter mu takole govori!« In Joab ji je položil besede v usta.

4Ko je žena iz Tekue prišla h kralju, je padla z obrazom na tla, se poklonila ter rekla: »Pomagaj, kralj!«

5Kralj jo je vprašal: »Kaj ti je?« Odgovorila je: »Oh, vdova sem, mož mi je umrl.

6Tvoja dekla je imela dva sina. Ta dva sta se sprla med seboj na polju. Ker ni bilo nikogar, ki bi ju pomiril, je udaril eden drugega in ga ubil.

7In glej, vzdignila se je vsa rodovina zoper tvojo deklo in so rekli: ‚Izroči njega, ki je ubil svojega brata, da ga ubijemo za življenje njegovega brata, katerega je umoril, in pokončamo tudi dediča.‘ Tako hočejo ugasiti oglje, ki mi je preostalo, tako da mojemu možu ne bi pustili ne imena ne potomstva na zemlji.«

8Kralj je rekel ženi: »Pojdi domov! Odredil bom zate.«

9Žena iz Tekue pa je rekla kralju: »Na meni, moj gospod in kralj, bodi krivda in na moji družini, a kralj in njegov prestol naj bo brez krivde!«

10Kralj je odgovoril: »Če te kdo ogovori, ga spravi k meni in ne bo se te več dotaknil!«

11Odvrnila je: »Naj priseže kralj, prosim, pri Gospodu, svojem Bogu, da krvni maščevalec ne bo povečal nesreče in ne bodo pokončali mojega sina!« Odgovoril je: »Kakor resnično Gospod živi, še las ne bo padel tvojemu sinu na zemljo.«

12Potem je rekla žena: »Naj govori, prosim, tvoja dekla še besedo gospodu kralju!« Dejal je: »Govori!«

13In žena je rekla: »Zakaj nameravaš prav isto zoper božje ljudstvo? Ko je kralj tole rekel, je priznal krivdo, ker kralj ne pusti, da bi se vrnil njegov izgnanec.

14Kajti umrli bomo in bomo kakor voda, ki se razlije na zemljo in se več ne zbere. Bog ne jemlje življenja, ampak misli na to, da ne pahne od sebe izgnanca.

15Zdaj sem prišla, da bi povedala to kralju, svojemu gospodu, ker so me ljudje strašili. In tvoja dekla je menila: ‚Govorila bom vendar s kraljem, morda spolni kralj prošnjo svoje dekle.

16Kajti kralj bo poslušal, da reši svojo deklo iz roke moža, ki me hoče skupaj z mojim sinom iztrebiti iz božje dediščine.‘

17Zato je dejala tvoja dekla: ‚Beseda mojega gospoda in kralja mi bodi v pomirjenje! Kajti kakor angel božji, tak je moj gospod in kralj, da posluša dobro in hudo.‘ Gospod, tvoj Bog, bodi s teboj!«

18Nato je kralj ženi odgovoril: »Ne prikrivaj mi ničesar, kar te bom vprašal!« Žena je odgovorila: »Govori, prosim, moj gospod in kralj!«

19In kralj je vprašal: »Ali je s teboj pri vsem tem Joabova roka?« Žena je odvrnila: »Kakor resnično živiš, moj gospod in kralj, ni se mogoče ogniti ne na levo ne na desno vsemu, kar je govoril moj gospod in kralj. Da, tvoj služabnik Joab mi je ukazal in položil v usta tvoje dekle vse te besede.

20Da bi dal stvari drugo lice, je tvoj služabnik Joab to storil. A moj gospod je moder, kakor je moder angel božji, da vse spozna, kar se godi na zemlji.«

21Potem je kralj rekel Joabu: »Glej, spolnim to prošnjo; pojdi in pripelji nazaj mladeniča Absaloma!«

22Joab je padel z obrazom na tla, se poklonil in blagoslovil kralja. In Joab je dejal: »Danes je spoznal tvoj hlapec, da sem našel milost v tvojih očeh, moj gospod in kralj, ker je spolnil kralj prošnjo svojega hlapca.«

23Nato se je Joab vzdignil in šel v Gesur ter pripeljal Absaloma v Jeruzalem.

24Kralj pa je velel: »Naj se umakne v svojo hišo, mojega obličja pa ne sme videti.« In Absalom se je umaknil v svojo hišo, kraljevega obličja pa ni videl.

25V vsem Izraelu pa ni bilo moža, ki bi ga zaradi njegove lepote tako zelo slavili ko Absaloma. Od stopala do temena ni bilo madeža na njem.

26Kadar si je dal striči glavo, dajal pa si jo je striči na koncu vsakega leta, ker ga je težila, tako da jo je moral dati striči, tedaj so tehtali lasje njegove glave dvesto seklov po kraljevi uteži.

27Absalomu so se rodili trije sinovi in ena hči z imenom Tamara; ta je bila žena lepe postave.

28Absalom je prebival dve leti v Jeruzalemu, ne da bi videl kraljevo obličje.

29Tedaj je poslal Absalom po Joaba, da bi ga poslal h kralju. Pa ni hotel priti k njemu. Poslal je še vdrugič, a ni hotel priti.

30Zato je rekel svojim hlapcem: »Glejte, Joabova njiva je poleg moje; ječmen ima tam; pojdite in jo zažgite!« In Absalomovi hlapci so požgali njivo.

31Tedaj se je Joab vzdignil, šel k Absalomu v njegovo hišo ter mu rekel: »Zakaj so tvoji hlapci zažgali mojo njivo?«

32Absalom je odgovoril Joabu: »Glej, poslal sem pote in ti dal reči: ‚Pridi sem, da te pošljem h kralju s sporočilom: Čemu sem prišel iz Gesura? Bolje bi mi bilo, ko bi bil še tam. Zdaj pa bi hotel videti kraljevo obličje. Če je krivda na meni, naj me usmrti.‘«

33Joab je šel h kralju in mu to povedal. Ta je dal poklicati Absaloma. Ko je prišel h kralju, se mu je poklonil in padel z obrazom na tla pred kraljem. Kralj pa je poljubil Absaloma.