Job 9 - Ecumenical Edition（EKU）

Jobov drugi odgovorBožja pravičnost ni človekova pravica

1Nato je Job odgovoril in rekel:

2Resnično, vem, da je tako:

kako more človek prav imeti proti Bogu?

3Če bi se hotel pravdati z njim,

bi mu ne mogel na tisoč reči ene odgovoriti.

4Modrega srca je in silne moči;

kdo bi se mu uprl in ostal nepoškodovan?

5On prestavlja gore, ne da bi to opazile,

jih prevrača v svojem srdu.

6On pretresa zemljo z njenega mesta,

da se majejo nje temelji.

7On zapove soncu in ne sije

ter pod pečatom zapira zvezde.

8Sam nebo razpenja

in stopa po visokih morskih valovih.

9Veliki voz in Oriona je ustvaril

ter Plejade in ozvezdje juga.

10On dela velike, nedoumljive reči,

čudeže, ki jim ni števila.

11Če gre poleg mene, ga ne vidim,

ko odide, ga ne opazim.

12Če ugrabi, kdo bi mu zabranil?

Kdo bi mu rekel: »Kaj delaš?«

13Bog ne popusti svoje jeze,

pred njim se uklanjajo Rahabovi pomagači.

14Koliko manj bi mu jaz odgovoril,

četudi bi svoje besede izbral!

15Četudi bi bil pravičen, bi ne mogel odgovoriti,

temveč bi moral svojega sodnika milosti prositi.

16Če bi ga poklical, da bi mi odgovoril,

bi ne verjel, da bi moj glas uslišal.

17Zdrobil bi me v viharju,

brez vzroka bi pomnožil moje rane;

18ne pustil bi, da bi si oddahnil,

ampak bi me z bridkostmi nasitil.

19Če gre za moč silnega, glej, tu je!

Če gre za pravico, kdo bi ga pozval?

20Četudi bi imel prav, bi me moja usta za krivega izrekla,

četudi bi bil nedolžen, bi me pokazala za krivca.

21Sem nedolžen? Si nisem svest,

studi se mi moje življenje.

22Vseeno je; zato rečem:

»Nedolžnega in brezbožnega pokončuje.«

23Če nadloga nenadoma usmrti,

se posmehuje obupu nedolžnih.

24Če je dežela izročena v brezbožneževe roke,

zakriva obraz njenih sodnikov.

Če ni on, kdo je potem?Jobovo obupno stanje

25Moji dnevi so hitrejši ko tekač,

utekajo, nič dobrega ne vidijo.

26Drsijo mimo kakor čolni iz trstja,

kakor orel, ki zleti na plen.

27Če si rečem: »Hočem pozabiti svoje gorje,

spremeniti svoj obraz, se razvedriti,«

28me je zopet groza vseh mojih bolečin;

vem, da me ne boš priznal za nedolžnega.

29Jaz moram veljati za grešnika.

Čemu naj se zaman še trudim?

30Če bi se s snegom umil

in bi si roke očistil z lugom,

31bi me ti vendar pogreznil v mlakužo,

da bi se še moji obleki gnusilo nad mano.

Ni razsodnika

32Saj on ni človek ko jaz, da bi mu odgovarjal:

»Pojdiva skupaj pred sodišče!«

33O da bi bil razsodnik med nama,

ki bi na naju oba položil svojo roko,

34ki bi odmaknil od mene njegovo šibo,

da bi me strah pred njim ne obvladal več!

35Tedaj bi govoril, ne da bi se ga bal;

zakaj nisem tak sam v sebi.