2 Kralji 7 - Ecumenical Edition（EKU）

1Elizej pa je rekel: »Čujte Gospodovo besedo! Tako govori Gospod: Jutri ob tem času bo pri samarijskih vratih merica bele moke po seklu in dve merici ječmenove moke po seklu.«

2Pribočnik, na čigar roko se je kralj opiral, je božjemu možu rekel: »Glej, Gospod je pač naredil zatvornice na nebu, ali kako se bo to zgodilo?« Ta pa je odvrnil: »Glej, videl boš to z lastnimi očmi, a ne boš jedel od tega.«

3Pred mestnimi vrati pa so bili štirje gobavci; in ti so med seboj rekli: »Kaj bomo tu tako dolgo ostali, da pomrjemo?

4Če bi se odločili v mesto iti, ko je v mestu lakota, bomo tam pomrli. Če pa tu ostanemo, bomo tudi umrli. Torej dajte, pobegnimo v aramski tabor! Če nam življenje pusté, bomo živeli; če pa nas usmrté, bomo pač umrli.«

5Vzdignili so se tedaj v mraku, da bi šli v aramski tabor. Ko so prišli do kraja aramskega tabora, glej, ni bilo tam nikogar.

6Gospod je bil namreč storil, da so v aramskem taboru slišali ropot voz, topot konj in hrup velike vojske. Zato so rekli eden drugemu: »Glej, Izraelov kralj je zoper nas najel kralje Hetejcev in kralje Egipčanov, da nas napadejo.«

7Zaradi tega so se vzdignili in v mraku pobegnili. Pustili so šotore, konje, osle in tabor, kakor je bil, ter zbežali, da si rešijo življenje.

8Ko so torej tisti gobavci prišli do kraja tabora, so stopili v neki šotor ter jedli in pili; nato so od ondod odnesli srebra, zlata in oblačil ter šli in to poskrili. Potem so se vrnili in stopili v drug šotor. Tudi tega so oplenili ter šli in plen poskrili.

9Tedaj so rekli med seboj: »Ne delamo prav. Ta dan je dan veselega oznanila. Če bomo molčali in čakali do jutranjega svita, bomo krivi. Torej dajte, pojdimo in oznanimo to v kraljevi hiši!«

10Šli so tedaj, poklicali mestne vratarje in jim sporočili: »Prišli smo v aramski tabor. In glejte, tam ni bilo nikogar videti ne slišati. Samo konji in osli so bili privezani in šotori so stali kakor sicer.«

11Vratarji so to razglasili in sporočili v kraljevo hišo.

12Kralj je vstal še ponoči in rekel svojim služabnikom: »Povem vam, kaj so nam storili Aramci. Vedo, da trpimo lakoto. Zato so šli iz tabora in se poskrili na polju, češ: kadar pridejo iz mesta, jih ujamemo žive in udarimo v mesto.«

13Eden izmed njegovih služabnikov pa je odgovoril: »Vzame naj se petero ostalih konj, ki so še tu preostali – saj se jim bo zgodilo, kakor se bo vsej Izraelovi množici, ki je še tu, in kakor se je vsej Izraelovi množici, ki je že proč – te pošljimo in bomo videli!«

14Vzeli so torej dva voza s konji in kralj jih je poslal za aramsko vojsko z naročilom: »Pojdite in poglejte!«

15Šli so za njimi do Jordana; in glej, vsa pot je bila polna oblačil in orožja, ki so ga Aramci na svojem begu proč pometali. Potem so se sli vrnili in kralju to sporočili.

16Tedaj je šlo ljudstvo ven in oplenilo aramski tabor. Merica bele moke je bila po seklu in dve merici ječmenove moke po seklu, kakor je Gospod napovedal.

17Kralj pa je postavil pribočnika, na čigar roko se je opiral, za nadzornika pri vratih. A ljudstvo ga je pohodilo med vrati, da je umrl, kakor je božji mož napovedal, ko je bil prišel kralj k njemu.

18Ko je namreč božji mož kralju rekel: »Dve merici ječmenove moke bosta jutri ob tem času pri samarijskih vratih po seklu in merica bele moke po seklu,«

19je dvornik božjemu možu odgovoril: »Glej, Gospod je pač naredil zatvornice na nebu, ali kako se bo to zgodilo?« Ta pa je odvrnil: »Glej, videl boš to z lastnimi očmi, a ne boš jedel od tega.«

20In tako se mu je zgodilo; ljudstvo ga je pohodilo med vrati, da je umrl.