1Zborovodju, pouk, Korejevih sinov.
2Kakor jelen hrepeni po potokih vodá,
tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.
3Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu:
kdaj pridem in se prikažem pred tvojim obličjem?
4Moje solze so mi postale vsakdanji kruh,
ko mi neprestano govoré: »Kje je tvoj Bog?«
5Srce poka v meni, ko se spominjam,
kako sem v množici hodil, stopal pred njimi k božji hiši,
med radostnim in hvalnim petjem v prazničnem zboru.
6Zakaj si potrta moja duša,
zakaj hrumiš v meni?
Zaupaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil,
svojega rešitelja
7in svojega Boga!
Moja duša je potrta v meni;
zato se te spominjam v deželi jordanski in hermonski na gori Misar.
8Vrtinec kliče vrtincu s hrumom tvojih slapov:
vsi tvoji zagoni in tvoji valovi so čezme pridrli.
9Podnevi vzdihujem: »Nakloni, Gospod, svojo milost,«
in ponoči bom pel, Boga svojega življenja bom hvalil.
10Pravim Bogu: »Moja skala, zakaj me pozabljaš?
Zakaj hodim žalosten, od sovražnika stiskan?«
11Kosti se mi tarejo, ko se mi rogajo moji nasprotniki,
ko mi govoré vsak dan: »Kje je tvoj Bog?«
12Zakaj si potrta moja duša,
zakaj hrumiš v meni?
Zaupaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil,
svojega rešitelja in svojega Boga!
Who We AreWhat We EelieveWhat We Do
2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.