Job 11 - Ecumenical Edition（EKU）

Sofarjev prvi govorTreba je priznati božjo modrost

1Tedaj je Sofar Naamatejec spregovoril in rekel:

2Mar bo mnogo besedovanja ostalo brez odgovora?

Ali naj ima blebetač prav?

3Ali naj tvoje govoričenje zaveže možem jezike?

In ko se rogaš, ni li nikogar, ki bi te osramotil?

4Rekel si: »Čist je moj nauk

in čist sem v tvojih očeh!«

5A če bi le Bog spregovoril

in odprl svoje ustnice proti tebi,

6da ti pokaže skrivnosti modrosti,

mnogovrstne svoje načrte,

bi spoznal, da Bog tebi v dobro

pozablja del tvoje krivde!

7Ali moreš božji pravzrok doumeti,

ali popolnost Vsemogočnega spoznati?

8Višja je ko nebo; kaj moreš početi?

Globlja je ko podzemlje; kaj moreš vedeti?

9Daljša je po meri ko zemlja

in širša ko morje.

10Če pridrvi in uklene

ter kliče pred sodišče; kdo bi mu branil?

11Zakaj pozna hinavščine ljudi

in vidi hudobijo, četudi ne pazi.

12Tedaj pride puhloglavec k pameti

in žrebe divje oslice se prerodi v človeka.

Vabilo k spreobrnitvi

13Če pripraviš svoje srce

in povzdigneš k Njemu svoje roke,

14odstraniš s svojih rok krivico

in ne trpiš hudobije v svoji hiši,

15tedaj boš povzdignil svoj obraz brez madeža,

trdno boš stal in se ne bal;

16tedaj boš pozabil na muko,

se je spomnil ko vode, ki je odtekla.

17In jasneje ko poldan zasije tvoje življenje,

tema ti bo ko jutranji svit.

18Svest si boš, da je še upanje,

in boš zapazil, da boš varno spal.

19Počival boš in nihče te ne bo ustrašil,

mnogi pa se bodo za tvojo naklonjenost trudili.

20Ugasnile pa bodo oči brezbožnih,

izginilo bo zavetišče zanje

in njih upanje bo le: izdihniti dušo.