2 Kralji 4 - Ecumenical Edition（EKU）

Vdovino olje

1Neka žena izmed žen preroških sinov je klicala k Elizeju: »Tvoj služabnik, moj mož, je umrl in ti veš, da se je tvoj služabnik bal Gospoda. Pa pride upnik in vzame moja dva sinova sebi za sužnja.«

2Elizej ji je rekel: »Kaj naj ti storim? Povej mi, kaj imaš v hiši!« Odgovorila je: »Tvoja dekla nima v hiši ničesar razen vrča olja.«

3In je rekel: »Pojdi, izprosi si zunaj od vseh svojih sosedov posod, praznih posod, a ne premalo!

4Potem pojdi noter, zakleni duri za seboj in za svojima sinoma ter nalij vse te posode! Katera bo polna, jo postavi v stran!«

5Šla je torej od njega, zaklenila duri za seboj in za svojima sinoma; onadva sta prinašala posode, sama pa je nalivala.

6Ko so bile posode polne, je rekla sinu: »Prinesi mi še posodo!« Odgovoril ji je: »Ni več posode.« In olje se je ustavilo.

7Prišla je torej in naznanila božjemu možu. Rekel je: »Pojdi, prodaj olje in poplačaj svoje upnike! Z ostankom pa se živi ti in tvoja sinova!«

Elizej in Sunamka

8Nekega dne je šel Elizej mimo Sunama. Ondi je bila ugledna žena, ki ga je pridržala pri obedu. In kolikorkrat je potem šel mimo, je krenil tja, da je tam jedel.

9Svojemu možu je rekla: »Glej, vem, da je to svet mož božji, ki vedno pri nas mimo hodi.

10Naredimo mu torej zidano zgornjo izbico ter mu postavimo tja posteljo, mizo, stol in svečnik, da se tja umakne, kadar pride k nam!«

11Nekega dne je prišel tja, se umaknil v zgornjo izbo in tam spal.

12Potem je rekel svojemu služabniku Gieziju: »Pokliči to Sunamko!« Ko jo je poklical in je stopila predenj,

13mu je velel: »Reci ji: ‚Glej, skrbela si za naju z vso skrbjo. Kaj naj zate storim? Ali naj zate govorim pri kralju ali vojskovodju?‘« Odgovorila je: »Prebivam sredi svojih sorodnikov.«

14Potem je vprašal: »Kaj naj torej zanjo storim?« Giezi je odgovoril: »Sina, žal, nima in njen mož je star.«

15Nato je velel: »Pokliči jo!« Ko jo je poklical in je stopila med duri,

16je rekel: »Ob letu v tem času boš objemala sina.« Odgovorila je: »Nikakor, moj gospod, božji mož, ne laži svoji dekli!«

17In žena je spočela in rodila sina, ob letu, v času, kakor ji je napovedal Elizej.

18Ko je deček odrastel, je šel nekega dne k očetu, ki je bil pri žanjcih.

19In je očetu potožil: »Moja glava, moja glava!« On pa je rekel hlapcu: »Nesi ga k njegovi materi!«

20Vzdignil ga je in ponesel k materi. In sedel je na njenih kolenih do poldne, potem pa umrl.

21Šla je torej in ga položila na posteljo božjega moža, zaprla vrata za njim ter odšla.

22Poklicala je svojega moža in rekla: »Pošlji mi enega izmed hlapcev in oslico! Pohitela bom k možu božjemu in se spet vrnila.«

23Vprašal je: »Zakaj greš danes k njemu? Saj ni ne mlaj ne sobota.« Odvrnila je: »Mir s teboj!«

24Nato je osedlala oslico in velela svojemu hlapcu: »Ženi vedno naprej! Ne zadržuj me pri ježi, razen če ti rečem!«

25Šla sta torej in prišla k božjemu možu na goro Karmel.

Ko jo je božji mož od daleč zagledal, je rekel svojemu služabniku Gieziju: »Glej tisto Sunamko!

26Teci ji torej naproti in jo vprašaj: ‚Ali je dobro tebi? Ali je dobro tvojemu možu? Ali je dobro tvojemu sinu?‘« Odgovorila je: »Dobro.«

27Ko pa je prišla na goro k božjemu možu, se je oklenila njegovih nog. Giezi je pristopil, da bi jo odstranil. Božji mož pa je rekel: »Pusti jo! Kajti njena duša je v bridkosti in Gospod mi je to prikril in mi tega ni naznanil.«

28Rekla pa je: »Ali sem mar prosila sina od svojega gospoda? Ali nisem rekla: Ne delaj mi praznih upov?«

29In velel je Gieziju: »Opaši si ledja, vzemi mojo palico v roko in pojdi! Če koga srečaš, ga ne pozdravljaj, in če te kdo pozdravi, mu ne odzdravljaj! In položi mojo palico dečku na obraz!«

30A dečkova mati je rekla: »Kakor resnično živi Gospod in živiš ti, ne pustim te!« Vstal je torej in šel za njo.

31Giezi je prispel pred njima in položil palico dečku na obraz. Toda ni se oglasil, ne se zavedel. In vrnil se je, mu šel naproti ter mu naznanil: »Deček se ni zbudil.«

32Elizej je torej šel v hišo in glej, deček je ležal mrtev na njegovi postelji.

33Vstopil je, zaprl vrata za seboj in za njim ter molil h Gospodu.

34Potem je stopil gor in legel na dečka, položil usta na njegova usta, oči na njegove oči in roke na njegove roke. Ko se je tako sklonil čezenj, se je ogrelo dečkovo telo.

35Nato se je umaknil in šel po hiši enkrat sem in tja. Potem je stopil gor in se sklonil čezenj. Tedaj je deček sedemkrat kihnil. In deček je odprl oči.

36Nato je poklical Giezija in velel: »Pokliči to Sunamko!« In poklical jo je. Ko je prišla k njemu, je rekel: »Vzemi svojega sina!«

37Pristopila je, padla k njegovim nogam ter se priklonila do tal. Potem je vzela sina in odšla.

Strupena jed

38Elizej se je vrnil v Galgalo. Bila je pa lakota v deželi. Ko so preroški sinovi pred njim sedeli, je velel svojemu služabniku: »Pristavi velik lonec in skuhaj jed preroškim sinovom!«

39Eden izmed njih je šel na polje, da bi nabral zelišč. Našel je divjo ovijalko in nabral z nje divjih kumaric poln plašč. Potem je prišel in jih narezal v lonec za jed; ni jih namreč poznal.

40Nasuli so jih možem, da bi jedli; ko pa so jed pokusili, so zavpili: »Smrt je v loncu, mož božji!« In niso mogli jesti.

41Tedaj je velel: »Prinesite moke!« Vrgel jo je v lonec in rekel: »Nasuj ljudem, da bodo jedli!« In ni bilo nič več hudega v loncu.

Pomnožitev kruha

42Neki mož je prišel iz Baalsalise in v vreči prinesel božjemu možu kruh iz prvin, dvajset ječmenovih hlebov, in stolčenega klasja. Velel je: »Daj ljudem, da bodo jedli!«

43A njegov služabnik je odgovoril: »Kako naj to postavim pred sto mož?« Pa je odgovoril: »Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: Jedli bodo in bodo še pustili.«

44Postavil je torej prednje. Jedli so in še pustili po besedi Gospodovi.