Job 3 - Ecumenical Edition（EKU）

I. Razgovor1. Prvi krog razgovoraJobova tožba

1Potem je Job odprl svoja usta in preklel svoj dan.

2Spregovoril je in rekel:

3Naj zgine dan, ob katerem sem se rodil,

in noč, ko se je reklo: deček je bil spočet.

4Tisti dan naj se spremeni v temò,

naj ne skrbi zanj Bog od zgoraj,

nanj naj ne posije svetloba.

5Naj se ga polastita tema in smrtna senca,

teman oblak se naj nanj pogrezne,

naj ga prestrašijo mraki dneva.

6Tisto noč naj vzame tema,

naj se ne pridruži dnevom leta

in naj ne pride med število mesecev.

7Tista noč naj bo nerodovitna,

vriskanje naj ne pride vanjo.

8Naj jo prekolnejo preklinjevalci dneva,

ki so zmožni vzbuditi leviatana.

9Naj otemné zvezde njenega somraka,

zaman naj pričakuje svetlobe

in naj ne vidi trepalnic jutranje zarje.

10Ker ni zaprla pred menoj vrat materinega telesa

in ne prikrila muke pred mojimi očmi.

Hrepenenje po miru mrtvih

11Zakaj nisem v materinem telesu umrl,

ali izdihnil, ko sem prišel iz telesa?

12Zakaj so me sprejela kolena,

zakaj prsi, da sem sesal?

13Zakaj zdaj bi pokojno ležal,

spal bi in tako imel mir

14s kralji in svetovalci zemlje,

ki si gradijo groblje,

15ali s knezi, ki imajo zlata,

ki svoje hiše polnijo s srebrom;

16ali bi ne bival, kakor zagreben splavljenec,

kakor otročiči, ki niso videli svetlobe.

17Tam hudobneži nehajo besneti,

ondi počivajo onemogli.

18Enako so ujetniki pokojni,

ne slišijo glasu svojih priganjačev.

19Mali in veliki so tam enaki

in suženj je osvobojen svojega gospodarja.

20Zakaj se daje luč nesrečnemu

in življenje v duši zagrenjenim,

21ki hrepenijo po smrti, pa ne pride,

jo iščejo bolj ko zaklade,

22vriskajo od veselja,

se radujejo, ko najdejo grob,

23možu, čigar steza je zastrta

in ki ga je z ograjo Bog obkrožil?

24Moj vsakdanji kruh je moje vzdihovanje

in kakor voda se razliva moje rjovenje.

25Strašni, ki sem se ga bal, je prišel nadme,

in ta, pred komer me je groza, me je zadel.

26Nimam miru, nimam počitka,

nimam pokoja; prišla je nadloga.