Job 30 - Ecumenical Edition（EKU）

Nesrečna sedanjost

1Zdaj pa me zasmehujejo ljudje,

ki so po dnevih mlajši od mene,

katerih očetov nisem imel za vredne,

da bi jih pridružil k psom svoje črede.

2Čemu mi bi tudi bila moč njihovih rok?

Izginila jim je polna sila.

3Od pomanjkanja in lakote izčrpani

glodajo suho zemljo;

pusta puščava je njih mati.

4Oni pobirajo lobodo v grmovju

in košeničično korenino za hrano.

5Iz ljudstva so pregnani,

nanje vpijejo kot na tatove.

6V groznih globelih morajo stanovati,

v podzemeljskih jamah in skalnih votlinah.

7Rjovejo med grmovjem,

pod trnovcem ždijo skupaj.

8Malovredni ljudje, otroci brezčastnežev,

z bičem izgnani iz dežele.

9A zdaj sem jim postal za zabavljico

in jim služim za pregovor.

10Studim se jim, odmikajo se od mene

in ne zadržujejo pljunka od mojega obličja.

11Kajti odpel je mojo šotorsko vrv in me uklonil;

zato so uzdo pred menoj odvrgli.

12Na desni mi vstaja krdelo,

spodnaša mi noge

in utira zoper mene steze nesreče.

13Razdirajo mojo pot,

trudijo se, da bi me uničili,

in ni nikogar, da jih zaustavi.

14Vdirajo kakor skoz široko odprtino,

med razvalinami se semkaj valijo.

15Strahote se prevračajo name,

kot v viharju je razpršena moja imenitnost

in kakor oblak izginja moja sreča.

16Zdaj se žalosti moja duša v meni,

oklepajo me bedni dnevi.

17Ponoči mi prebada kosti

in ne počivajo moje glodajoče muke.

18Z veliko močjo me je zgrabil za obleko,

zadrgnil je ovratnik moje halje.

19Vrgel me je v blato,

postal sem kakor prah in pepel.

20Vpijem k tebi, a me ne uslišiš,

stojim pred tabo, a ne paziš name.

21V kruteža si se spremenil zame,

s trdo pestjo me napadaš.

22V viharju me dvigaš, goniš,

in v nevihti me pretresaš.

23Saj vem: v smrt me hočeš gnati,

v hišo zbirališča vseh, ki so živeli.

24Toda, mar se ne steguje v padcu roka

in se ne vpije v stiski za pomoč?

25Ali se nisem jokal za tega, ki je imel hude dneve,

se li ni žalostila moja duša nad ubožcem?

26Nadejal sem se sreče, a je prišla nesreča,

čakal sem svetlobe, a je prišla tema.

27Kipi v meni brez prestanka,

zadeli so me dnevi muke.

28Žalosten hodim brez sonca,

dvigam se in vpijem v zboru.

29Brat sem postal šakalom

in nojem tovariš.

30Črna se lušči koža od mene,

moje okostje gori v vročici.

31Moje citre so postale žalostinka

in moja piščal glas jokajočih.