Job 27 - Ecumenical Edition（EKU）

Jobov sklepni govorNe zatajim svoje nedolžnosti

1Nato je Job nadaljeval svoj govor in rekel:

2Kakor Bog živi, ki mi je vzel pravico,

in Vsemogočni, ki mi je užalostil dušo:

3dokler je še ves moj dih življenja v meni

in me božji dih oživlja,

4resnično, moje ustnice naj ne izrekajo krivice,

naj ne govori laži moj jezik!

5Bog ne daj, da bi vam dal prav!

Dokler ne umrem, ne zatajim svoje nedolžnosti.

6Trdno se držim svoje pravičnosti in je ne opustim,

vest mi ne graja niti enega mojih dni!

Hudobnežev konec

7Mojemu sovražniku se naj zgodi kot hudobnežu,

mojemu nasprotniku kot hudodelcu.

8Zakaj kakšno upanje ima hudobnež ob koncu življenja,

ko iztrga Bog njegovo dušo?

9Bo li Bog njegovo vpitje slišal,

ko pride nadenj stiska?

10Se li more radovati Vsemogočnega,

klicati vsak čas Boga?

11Poučil vas bom o božjem delovanju,

ne bom prikrival, kaj namerava Vsemogočni.

12Glejte, vi vsi ste vendar to izkusili!

Zakaj pa še gojite prazne upe?

13To je delež hudobnežu pri Bogu

in to je dediščina nasilnikov,

ki jo prejemajo od Vsemogočnega.

14Če se mu množé sinovi, so ti za meč,

in njegovi potomci nimajo kruha dosita.

15Njegove preostale spravi kuga v grob,

ne žalujejo njegove vdove.

16Četudi nakopiči srebra kakor prahu

in si pripravi oblačil kot ila:

17on jih pripravi, a pravični jih obleče,

in srebro si prilasti nedolžni.

18Zgradil si je kot molj svojo hišo,

kakor senčnico, ki jo čuvaj nareja.

19Bogat se uleže spat – zadnjikrat;

ko odpre oči, pa nič več ni.

20Strahote prihrumé ko povodenj čezenj,

ponoči pa ga ugrabi vihar.

21Vzdigne ga vzhodni veter, da odide,

in ga vrtinči proč od njegovega kraja.

22Nanj meri brez usmiljenja:

mora pred njegovo roko zbežati.

23Ploskajo nad njim z rokami

in ga izžvižgavajo iz njegovega kraja.