2 Kralji 23 - Ecumenical Edition（EKU）

Josijeva verska obnova

1Kralj je dal pri sebi zbrati vse Judove in jeruzalemske starešine.

2Potem je kralj šel v hišo Gospodovo in z njim vsi Judovi možje in vsi jeruzalemski prebivalci, duhovniki in preroki ter vse ljudstvo od najmanjšega do največjega. In bral je pred njimi vse besede knjige zaveze, ki se je našla v hiši Gospodovi.

3Nato se je kralj ustopil na svoje stojišče in sklenil zavezo pred Gospodom, da bodo hodili za Gospodom in njegove zapovedi, naredbe in zakone spolnjevali z vsem srcem in z vso dušo ter tako izvrševali besede te zaveze, ki so zapisane v tej knjigi. In vse ljudstvo je privolilo v zavezo.

4Kralj je ukazal velikemu duhovniku Helkiju, drugemu duhovniku in čuvajem na pragu, naj spravijo iz templja Gospodovega vso opravo, ki so jo bili naredili Baalu in Ašeri in vsej nebeški vojski. Sežgal jo je zunaj Jeruzalema na Cedronskih poljanah in njen pepel odnesel v Betel.

5Dalje je odpravil malikovalske duhovnike, ki so jih postavili Judovi kralji in ki so zažigali kadilo na višinah po Judovih mestih in v jeruzalemski okolici; prav tako tudi tiste, ki so zažigali kadilo Baalu, soncu in mesecu, podobam živalskega kroga in vsej nebeški vojski.

6Tudi Ašero je spravil iz hiše Gospodove pred Jeruzalem v Cedronsko dolino in jo v Cedronski dolini sežgal in zmlel v prah, njen prah pa raztresel po grobeh preprostega ljudstva.

7Podrl je tudi stanovanja tempeljskih hotnic v hiši Gospodovi, kjer so ženske tkale ogrinjala za Ašero.

8Dalje je sklical vse duhovnike iz Judovih mest, ognusil višine, kjer so duhovniki zažigali kadilo, od Gabae do Bersabe, in razdrl višine kozlov, ki so bile pred vrati mestnega poglavarja Jozueta na levi strani, če se gre skoz mestna vrata.

9Toda duhovniki višin niso pristopili k Gospodovemu oltarju v Jeruzalemu, samo jedli so opresnike med svojimi brati.

10Tudi je ognusil ognjišče v dolini Benenomu, da bi nihče več ne daroval Molohu sina ali hčere v ognju.

11Dalje je odpravil konje, ki so jih Judovi kralji postavili soncu ob vhodu v hišo Gospodovo pri izbi dvornika Natanmeleka v Farurimu, in sežgal sončne vozove v ognju.

12Oltarje na strehi Ahazove gornje izbe, ki so jih bili napravili Judovi kralji, in oltarje, ki jih je bil napravil Manase na obeh dvoriščih hiše Gospodove, je kralj podrl, jih spravil od ondod in njih prah stresel v Cedronski potok.

13Tudi je kralj ognusil višine vzhodno od Jeruzalema, južno od Gore pogube, ki jih je izraelski kralj Salomon napravil Astarti, gnusobi Sidoncev, Kamosu, gnusobi Moabcev, in Melkomu, grdobi Amoncev.

14In razbil je spominske kamne, posekal Ašere in napolnil njih mesta s človeškimi kostmi.

15Tudi oltar v Betelu, višino, ki jo je napravil Nabatov sin Jeroboam, ki je Izraela zapeljal v greh, tudi ta oltar in višino je podrl; sežgal je višino, jo zmlel v prah in sežgal Ašero.

16Ko se je Josija obrnil in zagledal grobove ondi na gori, je dal vzeti kosti iz grobov, jih sežgal na oltarju in ga tako ognusil po Gospodovi besedi, povedani po možu božjem, ki je to napovedal.

17Ko je vprašal: »Čigav je ta nagrobni spomenik, ki ga vidim?« so mu meščani odgovorili: »To je grob moža božjega, ki je prišel iz Judovega in napovedal to, kar si izvršil nad oltarjem v Betelu.«

18Tedaj je rekel: »Pustite ga! Nihče naj ne vznemirja njegovih kosti.« Tako so ostale njegove kosti nedotaknjene s kostmi preroka, ki je prišel iz Samarije.

19Tudi vsa višinska svetišča, ki so jih po samarijskih mestih napravili Izraelovi kralji, da bi dražili Gospoda, je Josija odpravil in z njimi storil prav tako, kakor je storil v Betelu.

20Vse duhovnike višin, ki so bili ondi, je dal pobiti na oltarjih in na njih sežgati človeške kosti. Potem se je vrnil v Jeruzalem.

21Tedaj je kralj ukazal vsemu ljudstvu: »Obhajajte pasho Gospodu, svojemu Bogu, kakor je pisano v tej knjigi zaveze!«

22Ni se obhajala pasha, kakor ta od dni sodnikov, ki so sodili Izraela, in ves čas Izraelovih kraljev in Judovih kraljev.

23Šele v osemnajstem letu kralja Josija se je obhajala pasha Gospodu v Jeruzalemu.

24Vrh tega je Josija odpravil zarotovalce mrtvih in vedeževalce, domače bogove in malike, sploh vse gnusobe, ki jih je bilo mogoče videti v Judovi deželi in v Jeruzalemu, da bi spolnil predpise v postavi, pisane v knjigi, ki jih je našel duhovnik Helkija v hiši Gospodovi.

25Ni bilo pred njim njemu enakega kralja, ki bi se bil obrnil h Gospodu z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo po vsej Mojzesovi postavi; tudi za njim ni vstal nobeden njemu enak.

26Vendar se Gospod ni odvrnil od srda svoje velike jeze, s katero se je vnel njegov srd zoper Juda zaradi vsega pohujšanja, s katerim ga je dražil Manase.

27In Gospod je dejal: »Tudi Juda bom odpravil izpred svojega obličja, kakor sem odpravil Izraela, in zavrgel bom to mesto, ki sem ga izvolil, Jeruzalem, in hišo, o kateri sem rekel: Moje ime bo ondi.«

28Ostala Josijeva zgodovina in vse, kar je storil, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev.

29V njegovem času je šel egiptovski kralj faraon Nekao k asirskemu kralju na reko Evfrat. Kralj Josija mu je šel nasproti. Toda ko ga je oni v Magedu zagledal, ga je smrtno ranil.

30Njegovi služabniki so umirajočega odpeljali iz Mageda, ga pripeljali v Jeruzalem in ga pokopali v njegovem grobišču. Podeželsko ljudstvo pa je vzelo Josijevega sina Joahaza; mazilili so ga in ga postavili za kralja namesto njegovega očeta.

Judovski kralj Joahaz(609)

31Joahaz je imel triindvajset let, ko je postal kralj, in tri mesece je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Amitala in je bila Jeremijeva hči iz Lobne.

32Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor so delali njegovi očetje.

33Faraon Nekao ga je vklenil v Rebli v deželi Ematu, da ne bi več kraljeval v Jeruzalemu, deželi pa naložil globo sto talentov srebra in talent zlata.

34In faraon Nekao je postavil Josijevega sina Eliakima za kralja namesto njegovega očeta Josija in njegovo ime spremenil v Joakima. Joahaza pa je vzel s seboj in pripeljal v Egipt, kjer je umrl.

35Joakim je oddal faraonu srebro in zlato. Toda moral je naložiti deželi davek, da je mogel oddati denar po faraonovem povelju. Kakor je bil kdo ocenjen, tako je od podeželskega ljudstva izterjal srebro in zlato, da ga je oddal faraonu Nekau.

Judovski kralj Joakim(609–598)

36Joakim je imel petindvajset let, ko je postal kralj, in enajst let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Zebida in je bila Fadajeva hči iz Rume.

37Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, povsem tako, kakor so delali njegovi očetje.