1Zborovodju, od Davida, Gospodovega služabnika.
2Hudobija govori brezbožnežu v njegovem srcu,
pred njegovimi očmi ni strahu božjega.
3Zakaj v svojih mislih si utvarja,
da se njegova krivda ne bo odkrila in ne kaznovala.
4Njegove besede so hudobija in prevara;
nehal je pameten biti in dobro delati.
5Hudobijo si izmišlja na svojem ležišču,
stopa na pot, ki ni dobra, hudega ne zavrača.
6Gospod, tvoja milosrčnost sega do neba,
tvoja zvestoba do samih oblakov.
7Tvoja pravičnost je kot božje gore,
tvoje sodbe so kot globoko morje:
ljudem in živalim pomagaš, Gospod.
8Kako dragocena je tvoja milost, o Bog!
Človeški otroci se zatekajo v senco tvojih peruti.
9Nasičujejo se z najboljšimi dobrotami tvoje hiše,
s potokom svojih radosti jih napajaš.
10Zakaj v tebi je studenec življenja
in v tvoji luči gledamo svetlobo.
11Ohrani svojo milost njim, ki te častijo,
in svojo pravičnost njim, ki so pravega srca!
12Naj me ne pohodi prevzetneževa noga
in grešnikova roka naj me ne premakne.
13Glej, padli so, ki počenjajo hudobijo:
podrti so, in vstati ne morejo.
Who We AreWhat We EelieveWhat We Do
2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.