1Salomon je stopil v svaštvo s faraonom, egiptovskim kraljem, in se oženil s faraonovo hčerjo. Popeljal jo je v Davidovo mesto, dokler ni dozidal svoje palače, Gospodove hiše in zidu okrog Jeruzalema.
2Ljudstvo pa je še darovalo na višinah; dotlej namreč še ni bil sezidan tempelj Gospodovemu imenu.
3Salomon je sicer ljubil Gospoda ter hodil po zapovedih svojega očeta Davida, vendar je na višinah daroval in zažigal kadilo.
4Kralj je torej šel v Gabaon, da bi ondi daroval; kajti to je bila najimenitnejša višina. Ondi je Salomon daroval na oltarju tisoč žgalnih daritev.
5In ponoči se je v Gabaonu Gospod Salomonu prikazal v sanjah. Bog je dejal: »Prosi, kaj naj ti dam!«
6Salomon je odgovoril: »Ti si svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, skazal veliko milost, ker je hodil pred teboj v zvestobi, pravičnosti in odkritosrčnosti. Ohranil si mu to veliko milost in mu dal sina, ki zdaj sedi na njegovem prestolu.
7In zdaj, Gospod, moj Bog, si namesto mojega očeta Davida napravil svojega služabnika za kralja. Jaz pa sem mlad človek, ne vem, ne kod ne kam.
8Tvoj služabnik je sredi tvojega ljudstva, ki si ga izvolil, velikega ljudstva, ki se zaradi množice ne da prešteti in ne preceniti.
9Daj torej svojemu služabniku razumno srce, da bo mogel vladati tvojemu ljudstvu in znal razločevati med dobrim in hudim! Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?«
10Gospodu je bilo všeč, da je Salomon tega prosil.
11Bog mu je odgovoril: »Ker si tega prosil in si nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva in ne smrti svojih sovražnikov, ampak si si prosil razumnosti za pravilno ravnanje,
12glej, bom storil po tvoji prošnji. Glej, dal ti bom modro in razumno srce, tako da ni bilo tebi enakega pred teboj in ne bo za teboj vstal tebi enak.
13Pa tudi to, česar nisi prosil, ti bom dal: bogastvo in slavo, tako da vse tvoje žive dni med kralji ne bo tebi enakega.
14In če boš hodil po mojih potih ter spolnjeval moje zakone in zapovedi, kakor je hodil tvoj oče David, ti bom dal tudi dolgo življenje.«
15Ko se je Salomon prebudil, glej, so bile sanje. Nato je šel v Jeruzalem, stopil pred skrinjo zaveze Gospodove ter daroval žgalne daritve, opravil mirovne daritve in priredil gostijo vsem svojim služabnikom.
16Tedaj sta prišli h kralju dve hotnici in stopili predenj.
17Ena teh žená je rekla: »Prosim, moj gospod! Jaz in ta žena stanujeva v eni hiši in pri njej v hiši sem porodila.
18Tretji dan po mojem porodu je porodila tudi ta žena. Bili sva sami. Nobenega drugega ni bilo pri naju v hiši. Samo midve sva bili doma.
19Sin te žene pa je ponoči umrl, ker ga je poležala.
20A sredi noči je vstala, vzela mojega sina od moje strani, ko je tvoja dekla spala, ter ga položila v svoje naročje; svojega mrtvega sina pa je položila meni v naročje.
21Ko sem zjutraj vstala, da bi svojega sina podojila, glej, je bil mrtev. Ko sem ga pa ob jutranjem svitu pazljivo ogledala, glej, ni bil moj sin, ki sem ga bila porodila.«
22Druga žena pa je rekla: »Ne, nasprotno, živi je moj sin in mrtvi je tvoj sin.« Ta je odvrnila: »Ne, ampak mrtvi je tvoj sin in živi je moj sin.« Tako sta se prepirali pred kraljem.
23Tedaj je kralj rekel: »Ta pravi: ‚Ta, ki živi, je moj sin in mrtvi je tvoj sin‘; druga pa pravi: ‚Ne, ampak mrtvi je tvoj sin in živi je moj sin.‘«
24Kralj je torej velel: »Prinesite mi meč!« Prinesli so meč pred kralja.
25In kralj je ukazal: »Razdelite živega otroka na dvoje ter dajte polovico eni in polovico drugi!«
26Tedaj je kralju rekla žena, katere je bil živi sin, kajti ljubezen do njenega sina jo je bila prevzela: »Prosim, moj gospod, dajte ji živega otroka in nikar ga ne morite!« Druga pa je rekla: »Naj ne bo ne moj ne tvoj, le razdelite ga!«
27Tedaj je kralj razsodil: »Dajte oni živega otroka in nikar ga ne morite! Ona je njegova mati!«
28Ves Izrael je slišal o razsodbi, ki jo je kralj izrekel, in so se kralja bali, ker so videli, da je v njem božja modrost, da deli pravico.
Who We AreWhat We EelieveWhat We Do
2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.
