Job 17 - Ecumenical Edition（EKU）

1Moj duh je razdejan,

moji dnevi ugašajo,

le grob me še čaka.

2Mar nisem med zasmehovalci?

In pri njih zbadanju naj biva moje oko?

3Zastavi, prosim, poroštvo zame pri sebi!

Kdo bi mi sicer ponudil roko za poroštvo?

4Zakaj njih srcu si zastrl razsodnost,

zato jih ne boš povišal.

5Zaradi deleža kliče tovariše,

medtem ko ginejo oči njegovih otrok.

6Postavil me je za pregovor ljudstvom,

sem človek, ki mu pljuvajo v obraz.

7Moje oči ugašajo od žalosti

in vsi moji udje so ko senca.

8Pravični se zgražajo nad tem,

nedolžni so ogorčeni nad brezbožnežem;

9in pravični se trdno drži svojega pota,

kdor je čistih rok, še pridobiva na moči!

10Pristopite vendar zopet vsi,

dasi ne najdem med vami modrega!

Napačna modrost prijateljev

11Moji dnevi so prešli,

uničeni so moji načrti,

prizadevanja mojega srca.

12Noč delajo za dan,

bližnjo luč iz teme.

13Če kaj pričakujem, podzemlje je moj dom,

v temi postiljam si ležišče.

14Grobu pravim: »Moj oče si ti!«

Črvom: »Moja mati! Moja sestra!«

15Kje pač je moje upanje?

Moja sreča, kdo jo more še zagledati?

16K zapahom podzemlja pojdeta,

ko se skupaj v prah pogreznemo.