1Pouk, Ezrahovca Etana.
2Gospodove milosti bom na veke opeval,
skozi vse rodove bom oznanjal tvojo zvestobo.
3Rekel sem namreč: »Milost ima večne temelje.«
Z nebes si utrdil svojo zvestobo.
4»Zavezo sem sklenil s svojim izvoljencem,
prisegel sem Davidu, svojemu hlapcu:
5na veke utrdim tvoj zarod,
za vse rodove utemeljim tvoj prestol.«
6Nebesa slavé tvoja čuda, Gospod,
tvojo zvestobo v zboru svetih,
7zakaj kdo se bo v oblakih enačil Gospodu,
kdo bo Gospodu podoben med božjimi sinovi?
8Bog je strašen v krogu svetih,
velik in grozen bolj ko vsi, ki so krog njega.
9Kdo ti je enak, Gospod, Bog nad vojskami?
Mogočen si, Gospod, in venča te tvoja zvestoba.
10Ti gospoduješ nad objestnostjo morja,
bučanje njegovih valov ti krotiš.
11Ti si Rahaba prebodel in razbil,
s svojo mogočno roko svoje sovražnike razkropil.
12Tvoja so nebesa, tvoja je zemlja,
zemeljski krog in kar ga napolnjuje, si ti ustanovil.
13Sever in jug si ti ustvaril,
Tabor in Hermon se radujeta tvojega imena.
14Mogočna ti je rama,
trdna je tvoja roka, dvignjena tvoja desnica.
15Pravičnost in pravica sta temelj tvojega prestola,
milost in zvestoba hodita pred teboj.
16Blagor ljudstvu, ki tebe pozdravlja!
Gospod, v svetlobi tvojega obličja bodo hodili,
17v tvojem imenu se bodo vedno veselili,
poveličevali se s tvojo pravičnostjo.
18Zakaj ti si sijaj njih moči,
s tvojo naklonjenostjo se dviga naš rog.
19Zakaj naš ščit je Gospodov,
naš kralj je Sveti Izraelov.
20Nekdaj si govoril v videnju svojim svetim in rekel:
»Nadel sem krono mogočnemu,
povzdignil sem izvoljenca izmed ljudstva.
21Našel sem Davida, svojega hlapca,
s svojim svetim oljem sem ga mazilil,
22da bi bila vedno z njim moja roka
in ga krepila moja rama.
23Ne bo ga prevaral sovražnik,
ne bo ga stiskal hudobnež.
24Ampak zdrobim pred njim njegove nasprotnike
in udarim njegove sovražnike.
25Moja zvestoba in moja milost bosta z njim,
v mojem imenu bo zrasla njegova moč;
26njegovo roko iztegnem nad morje,
nad reke njegovo desnico.
27On me bo klical: ‚Moj oče si ti,
moj Bog in skala mojega zveličanja.‘
28Jaz pa ga postavim za prvorojenca
za najvišjega med kralji na zemlji.
29Na veke mu ohranim svojo milost
in trdna mu bo ostala moja zaveza.
30Njegov zarod naredim večen
in njegov prestol kot nebeške dneve.
31Če zapusté njegovi sinovi mojo postavo
in ne bodo hodili po mojih poveljih,
32če oskrunijo moje zakone
in se ne bodo držali mojih zapovedi,
33bom s šibo kaznoval njih pregreho
in z udarci njihovo krivdo;
34toda svoje milosti mu ne bom odtegnil,
in svoje zvestobe ne bom prelomil.
35Ne bom oskrunil svoje zaveze
in izreka svojih ustnic ne bom spremenil.
36Enkrat sem prisegel pri svoji svetosti,
Davidu zares ne bom lagal.
37Njegov zarod bo ostal na veke
in njegov prestol bo pred menoj kakor sonce,
38kot luna, ki ostane na veke,
zvesta priča na nebu.«
39Ti pa si ga odklonil in zavrgel,
hudo si se razsrdil na svojega maziljenca;
40ovrgel si zavezo s svojim hlapcem,
v prahu si oskrunil njegovo krono.
41Razdrl si vse njegove zidove,
njegove utrdbe spremenil v razvaline.
42Plenijo ga vsi, ki hodijo mimo,
svojim sosedom je postal v zasmeh.
43Povzdignil si desnico njegovih nasprotnikov,
z veseljem napolnil vse njegove sovražnike;
44otopil si ostrino njegovega meča
in ga v boju nisi podpiral.
45Naredil si konec njegovemu sijaju
in njegov prestol si treščil na tla;
46skrajšal si dni njegove mladosti,
pokril si ga s sramoto.
47Doklej, Gospod? Ali se boš vedno skrival?
Bo gorela kot ogenj tvoja nevolja?
48Spomni se, kako kratko je moje življenje,
kako minljive si ustvaril vse ljudi!
49Kdo je med živimi, ki bi ne videl smrti,
ki bi mogel iztrgati svojo dušo iz oblasti podzemlja?
50Kje so, Gospod, tvoje starodavne milosti,
ki si jih Davidu prisegel pri svoji zvestobi?
51Spomni se, Gospod, sramote tvojih hlapcev:
v sebi nosim vse sovraštvo narodov;
52tako napadajo tvoji nasprotniki, o Gospod,
tako se rogajo korakom tvojega maziljenca.
53Hvaljen bodi Gospod na veke!
Amen, amen!
Who We AreWhat We EelieveWhat We Do
2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.