1Zborovodju, na strune, pouk, Davidov.
2O Bog, poslušaj mojo molitev,
ne odteguj se moji prošnji,
3pazi name ter me usliši!
V svojem strahu sem vznemirjen,
4zbegan zaradi glasu sovražnika,
zaradi grešnikovega vika.
Zakaj húdo mi prizadevajo,
srdito me napadajo.
5Moje srce je zbegano v meni,
smrtna bojazen me obhaja.
6Strah in trepet prihajata nadme
in groza me prevzema.
7Pa pravim: O da bi imel peruti kot golob,
odletel bi in počival!
8Glej, daleč bi pobegnil,
ostal bi v puščavi;
9hitro bi si poiskal zavetje
pred viharjem in nevihto.
10Razkropi jih, Gospod, razdeli jim jezike,
zakaj vidim silovitost in prepir v mestu;
11podnevi in ponoči hodijo okrog po njegovem obzidju,
sredi njega pa sta hudobija in nasilje.
12Zahrbtnost vlada v njegovi sredini,
krivica in prevara se ne umakneta z njegovih ulic.
13Če bi me sovražnik sramotil,
bi pač prenašal;
če bi se moj nasprotnik vzdignil zoper mene,
bi se pred njim skril.
14Toda bil si ti, tovariš moj,
moj prijatelj in zaupnik,
15ki sva skupaj prisrčno občevala,
v slovesnem zboru hodila v božji hiši.
16Smrt naj jih zaloti,
živi naj se pogreznejo v kraljestvo mrtvih;
zakaj hudobija vlada v njih bivališčih sredi med njimi.
17Jaz pa bom klical k Bogu,
in Gospod me bo rešil.
18Zvečer, zjutraj in opoldne bom tožil in stokal,
in slišal bo moj klic.
19Rešil mi bo v miru življenje pred napadalci;
zakaj mnogo jih je zoper mene.
20Bog, ki kraljuje od vekov, bo slišal in jih ponižal,
ker se ne spremené in se Boga ne bojé:
21vsak steguje svoje roke zoper svoje zaveznike,
prelamlja pogodbo.
22Kot iz masla so njegova usta,
njegovo srce pa je bojaželjno;
mehkejši ko olje so njegovi govori,
vendar so goli meči.
23»Preloži na Gospoda svojo skrb,
on te bo podpiral:
nikdar ne bo pripustil, da bi pravični omahnil!«
24In ti, o Bog, ti jih pahneš
v jamo pogube;
krvoločni in zvijačni ljudje
ne doživé polovice svojih dni.
Jaz upam v tebe, Gospod!
Who We AreWhat We EelieveWhat We Do
2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.