5 Mojzes 9 - Ecumenical Edition（EKU）

Izpraševanje vesti

1»Poslušaj, Izrael! Zdaj pojdeš čez Jordan, da greš zavojevat narode, večje in mogočnejše od sebe, mesta, velika in do neba utrjena,

2veliko in visoko ljudstvo, Enakove sinove, ki jih poznaš in si o njih slišal: ‚Kdo more obstati pred Enakovimi sinovi?‘

3Vedi torej danes, da pojde Gospod, tvoj Bog, pred teboj kot uničujoč ogenj; on jih bo pokončal in on ti jih podvrgel, da jih boš hitro spodil in ugonobil, kakor ti je Gospod obljubil!

4Ko jih bo Gospod, tvoj Bog, pregnal izpred tebe, ne misli sam pri sebi: ‚Zaradi moje pravičnosti me je privedel Gospod, da prejmem to deželo v last!‘ Marveč zaradi njih hudobije bo Gospod te narode spodil izpred tebe.

5Ne pojdeš zaradi svoje pravičnosti in zaradi poštenosti svojega srca, da prejmeš njih deželo v last, ampak zaradi njih hudobije bo Gospod, tvoj Bog, spodil te narode izpred tebe in da spolni besedo, ki jo je Gospod prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu.

6Vedi torej, da ti Gospod, tvoj Bog, ne daje v last te lepe dežele zaradi tvoje pravičnosti; kajti ti si trdovratno ljudstvo!

7Spominjaj se, ne pozabi, kako si razjezil Gospoda, svojega Boga, v puščavi! Od dneva, ko si izšel iz egiptovske dežele, do svojega prihoda v ta kraj ste se upirali Gospodu.

8Tako ste na Horebu razjezili Gospoda in Gospod se je razsrdil nad vami ter vas hotel pokončati.

9Šel sem na goro, da prejmem kamnitni tabli, tabli zaveze, ki jo je Gospod sklenil z vami, in sem ostal na gori štirideset dni in štirideset noči; nisem jedel kruha in ne pil vode.

10Gospod mi je dal dve kamnitni tabli, popisani z božjim prstom, na katerih so bile vse besede, ki vam jih je Gospod govoril na gori iz ognja, ko ste bili zbrani.

11Ko je preteklo štirideset dni in štirideset noči, mi je dal Gospod dve kamnitni tabli, tabli zaveze.

12Potem mi je Gospod rekel: ‚Vstani, stopi hitro od tod dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz Egipta, počenja hudobijo. Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal: naredili so si ulito podobo.‘

13Nato mi je Gospod rekel: ‚Pogledal sem to ljudstvo, in glej, trdovratno ljudstvo je.

14Pusti me, da jih pokončam in izbrišem njih ime izpod neba, iz tebe pa napravim narod, močnejši in številnejši od tega!‘

15Tedaj sem se obrnil in šel z gore; gora je gorela v ognju, obe tabli zaveze pa sem imel v rokah.

16Pogledal sem, in glej, grešili ste zoper Gospoda, svojega Boga, naredili ste si ulito tele; hitro ste krenili s pota, ki vam ga je Gospod zapovedal.

17Tedaj sem zgrabil obe tabli in jih vrgel z obeh rok ter jih razbil pred vašimi očmi.

18Potem sem padel pred Gospoda in molil kakor prvič; štirideset dni in štirideset noči nisem jedel kruha in ne pil vode zaradi vseh vaših grehov, s katerimi ste se pregrešili, ko ste delali, kar je hudo v Gospodovih očeh, tako da ste ga razdražili.

19Kajti bal sem se jeze in togote, s katero se je jezil na vas, tako da vas je hotel pokončati. In Gospod me je uslišal tudi tokrat.

20Tudi nad Aronom se je Gospod tako silno razsrdil, da ga je hotel pokončati; prosil sem takrat tudi za Arona.

21Vaš greh pa, ki ste ga naredili, tele, sem vzel, ga sežgal v ognju, ga raztolkel in popolnoma zmlel v droben prah ter vrgel ta prah v potok, ki teče z gore.

22Tudi v Taberi, v Masi in v Kibrottaavi ste Gospoda jezili.

23In ko vas je Gospod poslal iz Kadesbarn z naročilom: ‚Pojdite in prejmite v last deželo, ki vam jo dajem!‘ ste se uprli povelju Gospoda, svojega Boga, ter mu niste verovali in ne poslušali njegovega glasu.

24Uporni ste bili nasproti Gospodu, odkar vas poznam.

25Padel sem torej pred Gospoda in molil štirideset dni in štirideset noči, ki sem jih prebil v molitvi, ker je Gospod grozil, da vas bo pokončal.

26Prosil sem Gospoda in govoril: ‚Gospod Jahve, ne uničuj svojega ljudstva in svoje dediščine, ki si jih rešil s svojo veličino in jih izpeljal iz Egipta z močno roko!

27Spomni se svojih služabnikov, Abrahama, Izaka in Jakoba! Ne oziraj se na trdovratnost tega ljudstva, na njegovo hudobijo in na njegovo pregreho,

28da se ne bo govorilo v deželi, od koder si nas izpeljal: ‚Ker jih Gospod ni mogel pripeljati v deželo, ki jim jo je obljubil, in ker jih je sovražil, zato jih je izpeljal, da bi jih pomoril v puščavi!‘

29Saj so tvoje ljudstvo in tvoja dediščina, ki si jih izpeljal s svojo veliko močjo in s svojim stegnjenim laktom.‘«