1K tebi, Gospod, se zatekam:
naj ne bom osramočen na veke.
2Po svoji pravičnosti me reši in osvobodi,
nagni k meni svoje uho in me reši!
3Bodi mi zavetna skala, utrjen grad, da me rešiš:
zakaj ti si moja skala in moj grad!
4Moj Bog, iztrgaj me iz roke krivičnika,
iz pesti hudobneža in zatiralca!
5Zakaj ti si moje upanje, moj Bog,
moje zaupanje, Gospod, od moje mladosti.
6Nate sem se opiral od rojstva,
od naročja moje matere si bil moj varuh:
vedno sem upal vate.
7Kakor čudo sem se mnogim zdel,
ker si mi ti bil mogočen pomočnik.
8Moja usta so polna tvoje hvale,
ves dan tvoje slave.
9Ne zavrzi me na stare dni,
ko mi pešajo moči, me ne zapusti!
10Zakaj moji sovražniki govoré o meni,
prežijo name in se posvetujejo,
11govoreč: »Bog ga je zapustil;
podite ga in ga zgrabite,
ni ga, ki bi ga rešil!«
12O Bog, ne bodi daleč od mene,
moj Bog, hiti mi pomagat!
13Osramočeni naj izginejo nasprotniki mojega življenja:
naj jih pokrijeta osramočenje in sramota, ki mi želé nesrečo.
14Jaz pa bom vedno upal,
vsak dan bom množil tvojo hvalo.
15Moja usta bodo oznanjala tvojo pravičnost,
ves dan tvojo pomoč:
saj ji ne vem mere.
16Razlagal bom božjo moč,
Gospod, slavil bom tvojo, samo tebi lastno pravičnost.
17O Bog, učil si me od moje mladosti
in dosihmal oznanjam tvoja čuda.
18Tudi v starosti in osivelosti,
o Bog, me ne zapusti,
da oznanim tvojo roko temu rodu,
tvojo moč vsem, ki še pridejo,
19in tvojo pravičnost, o Bog, ki sega do nebes,
s katero si izvršil tako velike reči:
o Bog, kdo ti je enak?
20Naložil si mi mnoge in hude stiske:
zopet me oživiš in iz globin zemlje me zopet dvigneš.
21Povečaj moj ugled,
znova me potolaži!
22Jaz pa bom na harfo slavil tvojo zvestobo, o Bog,
igral ti na citre, Izraelov Sveti.
23Vriskale bodo moje ustne, ko ti bom prepeval,
in moja duša, ki si jo rešil.
24Tudi moj jezik bo ves dan oznanjal tvojo pravičnost,
ker so osramočeni in z rdečico obliti, ki mi želé nesrečo.
Who We AreWhat We EelieveWhat We Do
2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.
