2 Kroniška 20 - Ecumenical Edition（EKU）

1Potem so prišli Moabci in Amonci in z njimi Meunci20,1 Meunci. Meun ali Meon leži na ozemlju Edoma. Najbrž gre za podoben vpad kakor 14,8–14. v boj zoper Josafata.

2In prišlo je Josafatu sporočilo: »Velika množica prihaja zoper tebe od one strani Mrtvega morja, od Edoma, glej, že so v Asasontamaru, ki je Engadi.«

3Josafat se je prestrašil, se zatekel h Gospodu in razglasil post po vsem Judu.

4Judovci so se zbrali, da bi prosili Gospoda; tudi iz vseh Judovih mest so prišli, da bi prosili Gospoda.

5Josafat se je ustopil v zboru Judovcev in Jeruzalemcev v hiši Gospodovi pred novim dvorom

6in je molil:

»Gospod, Bog naših očetov! Nisi li ti Bog v nebesih in ti vladar vsem kraljestvom narodov? V tvoji roki je jakost in moč in nihče se ti ne more ustaviti.

7Nisi li ti, naš Bog, pregnal prebivalcev te dežele pred svojim ljudstvom Izraelom ter jo dal zarodu svojega prijatelja Abrahama na veke?

8Prebivali so v njej in ti v njej sezidali svetišče za tvoje ime in dejali:

9‚Če pride nad nas nesreča, vojska, kazenska sodba, kuga ali lakota, se ustopimo pred ta tempelj in pred tebe – saj prebiva tvoje ime v tem templju – ter iz svoje stiske kličemo k tebi, da nas uslišiš in rešiš.‘

10In sedaj, glej, Amonci in Moabci in oni z gorovja Seira, med katere Izraelu na potu iz egiptovske dežele nisi dovolil iti – kajti izognili so se jim in jih niso pokončali –;

11glej, ti nam vračajo s tem, da so nas prišli preganjat s tvojega posestva, ki si nam ga dal v lastnino.

12Naš Bog, ali jih ne boš kaznoval? Kajti v nas ni moči proti tej veliki množici, ki prihaja zoper nas. Ne vemo, kaj naj storimo, ampak v tebe so uprte naše oči.«

13Tako je ves Juda stal pred Gospodom z otroki, ženami in sinovi.

14In sredi zbora je prišel Gospodov duh nad levita izmed Asafovih sinov, Jahaziela, sina Zaharija, sinu Banaja, sinu Jehiela, sinu Matanijevega,

15in ta je rekel: »Poslušajte, vsi Judovci in jeruzalemski prebivalci in ti, kralj Josafat! Tako vam govori Gospod: Ne bojte se in se ne plašite spričo te velike množice; kajti boj ni vaš, ampak božji!

16Jutri pojdite proti njim; glejte, prihajali bodo po klancu Sisu in našli jih boste ob koncu doline pred Jeruelsko puščavo!

17Pri tem se vam ne bo treba bojevati, samo postavite se tja in stojte ter si oglejte, Juda in Jeruzalem, rešenje, ki vam ga bo Gospod naklonil! Ne bojte se in se ne plašite! Jutri pojdite proti njim, Gospod bo z vami!«

18Nato se je Josafat priklonil z obrazom do tal, in vsi Judovci in jeruzalemski prebivalci so padli pred Gospodom in so molili Gospoda.

19Potem so vstali leviti izmed Kaatovcev in izmed Korejevcev ter so hvalili Gospoda, Izraelovega Boga, s silno močnim glasom.

20Drugo jutro so zgodaj vstali in šli v puščavo Tekuo. Ko so odhajali, se je ustopil Josafat in rekel: »Poslušajte me, Judovci in jeruzalemski prebivalci! Zaupajte v Gospoda, svojega Boga, in boste varni! Zaupajte v njegove preroke in boste imeli srečo!«

21Potem se je posvetoval z ljudstvom in postavil pevce, ki naj bi oblečeni v sveto okrasje gredoč pred oboroženo vojsko slavili Gospoda z besedami: »Hvalite Gospoda, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje!«

22Ko pa so začeli radostno vzklikati in hvalo peti, je Gospod obrnil zasednike nad Amonce, Moabce in one z gorovja Seira, ki so bili prišli nad Juda, da so se med seboj pobili.

23Amonci in Moabci so se dvignili zoper prebivalce Seirskega gorovja, da so jih potolkli in uničili. Ko pa so opravili s seirskimi prebivalci, so pripomogli, da so se med seboj pokončali.

24Ko so Judovci prišli na višino nad puščavo in se ozrli po množici, glej, so ležala mrtva trupla na zemlji in nihče ni utekel.

25Potem je prišel Josafat s svojimi ljudmi pobirat njihov plen. Našli so obilo živine, opreme, oblačila in dragocene priprave; toliko so naplenili, da niso mogli več nesti. Tri dni so pobirali plen, ker je bilo plena obilno.

26Četrti dan so se zbrali v Slavilni dolini; kajti tam so slavili Gospoda. Zato so imenovali tisti kraj Slavilno dolino do današnjega dne.

27Nato so se vsi Judovci in Jeruzalemci z Josafatom na čelu z veseljem vrnili v Jeruzalem; kajti Gospod jih je razveselil z zmago nad njih sovražniki.

28S harfami, citrami in trombami so šli v Jeruzalem k hiši Gospodovi.

29In strah božji je navdal vsa kraljestva po deželah, ko so slišali, da se je Gospod bojeval zoper Izraelove sovražnike.

30Josafatovo kraljestvo je imelo mir in njegov Bog mu je naklonil mir krog in krog.

31Tako je Josafat kraljeval nad Judom. Imel je petintrideset let, ko je postal kralj, in petindvajset let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Azuba in je bila Selahijeva hči.

32Hodil je po poti svojega očeta Asa, ni krenil z nje ter je delal, kar je bilo prav v Gospodovih očeh.

33Toda višin niso odpravili in ljudstvo še ni obrnilo svojega srca k Bogu svojih očetov.

34Ostala Josafatova zgodovina, prejšnja in poznejša, glej, ta je zapisana v knjigi Hananijevega sina Jehuja, ki je bila sprejeta v knjigo Izraelovih kraljev.

35Potem se je Judov kralj Josafat zvezal z Izraelovim kraljem Ohozijem, ki je ravnal brezbožno.

36Zvezal se je z njim, da sta naredila ladje, ki bi plule v Tarsis; naredila pa sta ladje v Asiongaberu.

37Dodavov sin Eliezer iz Marese pa je prerokoval zoper Josafata takole: »Ker si se zvezal z Ohozijem, bo Gospod razbil tvoje delo.« Ladje so se razbile in niso mogle iti v Tarsis.