2 Samuel 19 - Ecumenical Edition（EKU）

David žaluje

1Kralj se je zgrozil, stopil v izbo nad vrati in jokal. Grede je takole govoril: »Moj sin Absalom! Moj sin! Moj sin Absalom! O da bi bil vendar jaz umrl namesto tebe! O Absalom, moj sin, moj sin!«

2Naznanili so Joabu: »Glej, kralj joka in žaluje za Absalomom!«

3In zmaga se je tisti dan vsemu ljudstvu spremenila v žalost, ker je ljudstvo tisti dan slišalo: »Kralj se žalosti zaradi svojega sina.«

4Zato se je ljudstvo tisti dan prikradlo v mesto, kakor se prikrade vojska, ki jo je sram, ker je v bitki zbežala.

5Kralj pa si je zagrnil obraz. »Moj sin Absalom,« je kralj na glas vpil, »o Absalom, moj sin, moj sin!«

6Tedaj je prišel Joab h kralju v hišo in rekel: »Osramotil si danes vse svoje služabnike, ki so danes rešili življenje tebi, tvojim sinovom in hčeram, tvojim ženam in stranskim ženam,

7ko ljubiš tiste, ki te sovražijo, in sovražiš te, ki te ljubijo. Saj si danes pokazal, da pri tebi poveljniki in služabniki niso nič. Kajti danes vem: ako bi bil Absalom še živ, mi vsi pa bi bili danes mrtvi, tedaj bi ti bilo prav.

8Zdaj pa vstani, pojdi ven in govori prisrčno s svojimi služabniki! Kajti prisegam pri Gospodu: ako ne pojdeš ven, ne ostane niti en mož nocoj pri tebi. To bi bila zate hujša nesreča nego vse nesreče, ki so te od tvoje mladosti do sedaj zadele.«

9Nato je kralj vstal in sédel pri vratih. Ko so vsej vojski naznanili: »Glej, kralj sedi pri vratih,« so prišli vsi ljudje pred kralja.

Priprave za Davidovo vrnitev

Izrael je torej zbežal, vsak na svoj dom.

10Vse ljudstvo po vseh Izraelovih rodovih pa se je pričkalo: »Kralj nas je rešil iz rok naših sovražnikov in nas otel iz rok Filistejcev; zdaj pa je pred Absalomom zbežal iz dežele.

11Absalom pa, ki smo ga mazilili, da bi bil nad nami, je padel v boju. In zdaj, zakaj se obotavljate kralja nazaj privesti?«

12Govorjenje vsega Izraela je prišlo do kralja v njegovo hišo. Zato je dal kralj David duhovnikoma Sadoku in Abjatarju sporočiti: »Recita Judovim starešinam: ‚Zakaj ste poslednji pri tem, da kralja nazaj privedete v njegovo hišo?

13Moji bratje ste, moja kost in moje meso ste. Zakaj ste poslednji pri tem, da kralja nazaj privedete?‘

14Tudi Amasu recita: ‚Ali nisi moja kost in moje meso? Bog naj mi stori tako in tako, ako ne boš vse žive dni pri meni vojskovodja namesto Joaba.‘«

15Tako si je naklonil srca vseh Judovih mož kakor enega moža, da so kralju sporočili: »Vrni se z vsemi svojimi služabniki!«

Dogodki ob Davidovi vrnitvi

16Ko se je kralj vračal in dospel do Jordana, so prišli Judovci v Galgalo, da bi šli kralju naproti in kralja prepeljali čez Jordan.

17Tudi Benjaminovec Semej, Gerov sin iz Bahurima, je prihitel in šel z Judovci kralju Davidu naproti

18in z njim tisoč mož iz Benjamina. Tudi hlapec Savlove hiše Siba je prispel s petnajstimi sinovi in dvajsetimi služabniki do Jordana pred kralja.

19Ko je brod prišel čez, da bi prepeljal kraljevi dom in mu bil na razpolago, je padel Gerov sin Semej pred kralja, ko se je ta hotel peljati čez Jordan.

20Rekel je kralju: »Ne prištevaj mi, moj gospod, krivde in ne spominjaj se tega, kar je tvoj hlapec tisti dan zagrešil, ko je moj gospod in kralj šel iz Jeruzalema; naj si kralj ne žene tega k srcu!

21Saj ve tvoj hlapec, da sem se pregrešil. Pa glej, danes sem prišel prvi od vse Jožefove hiše, da bi šel svojemu gospodu in kralju naproti.«

22Sarvijin sin Abisaj pa je odvrnil: »Ne bo li Semej zato usmrčen, ker je preklinjal Gospodovega maziljenca?«

23A David je odgovoril: »Kaj imam z vama, Sarvijina sinova, da sta mi danes za skušnjavca? Naj bo mar danes kdo v Izraelu usmrčen, ko vendar vem, da sem danes postal kralj nad Izraelom?«

24Semeju pa je kralj rekel: »Ne boš umrl!« In kralj mu je prisegel.

25Tudi Savlov sin Mifiboset je šel kralju naproti. Ni si snažil nog, ne gojil brade, ne pral obleke od dne, ko je kralj odšel, do dne, ko se je vrnil v miru.

26Ko je prišel v Jeruzalem kralju naproti, ga je kralj vprašal: »Mifiboset, zakaj nisi šel z menoj?«

27Odgovoril je: »Moj gospod in kralj, moj hlapec me je prevaral. Kajti tvoj hlapec je ukazal: ‚Osedlaj mi osla, da bom jezdil na njem in potoval s kraljem,‘ ker je tvoj hlapec hrom.

28Tudi je obrekel tvojega hlapca pri mojem gospodu in kralju. A moj gospod in kralj je kakor angel božji. Stori torej, kar se ti dobro zdi!

29Kajti vsa hiša mojega očeta ni imela od mojega gospoda in kralja nič drugega pričakovati nego smrt. Ti pa si posadil svojega hlapca med goste svoje mize. Kako pravico in pritožbo bi še torej imel pri kralju?«

30Kralj mu je odvrnil: »Kaj toliko govoriš? Odločam: Ti in Siba si razdelita zemljišče!«

31Mifiboset pa je rekel kralju: »Naj vzame torej vse, ko se je moj gospod in kralj v miru vrnil v svojo hišo.«

32Tudi Galaadčan Berzelaj je prišel iz Rogelima in šel s kraljem do Jordana, da bi ga spremil čez Jordan.

33Berzelaj je bil zelo star, bilo mu je osemdeset let. Oskrboval je z živežem kralja, dokler je ta bival v Mahanaimu, ker je bil silno bogat mož.

34Kralj je tedaj rekel Berzelaju: »Pojdi z menoj! Preživljal te bom pri sebi v Jeruzalemu.«

35A Berzelaj je odgovoril kralju: »Kako dolgo bom še živel, da bi šel s kraljem v Jeruzalem?

36Osemdeset let imam danes. Morem li razločevati med dobrim in slabim? More li tvoj hlapec slast imeti v tem, kar bo jedel ali pil? Morem li še poslušati glas pevcev in pevk? Čemu naj bi bil tvoj hlapec še v nadlego mojemu gospodu in kralju?

37Tvoj hlapec bi rad šel samo nekoliko s kraljem čez Jordan. Zakaj bi mi kralj tako povračal?

38Naj se sme tvoj hlapec vrniti, da umrjem v svojem mestu pri grobu svojega očeta in svoje matere. A glej, tu je tvoj hlapec Kamaam; ta naj gre z mojim gospodom in kraljem! Stori njemu, kar se ti prav zdi!«

39Kralj je odgovoril: »Kamaam naj gre z menoj! Storil mu bom, kar ti bo všeč, in kar koli boš želel od mene, ti bom spolnil.«

40Nato je vse ljudstvo prešlo čez Jordan. Tudi kralj je šel čez. Potem je kralj Berzelaja poljubil in ga odpustil. In ta se je vrnil v svoj kraj.

41Kralj je šel v Galgalo in Kamaam je šel z njim. Vse Judovo ljudstvo je spremljalo kralja in tudi polovica Izraelovega ljudstva.

42In glej, vsi Izraelovi možje so prišli h kralju. Rekli so kralju: »Zakaj so te ugrabili naši bratje, Judovi možje, in prepeljali čez Jordan kralja z njegovo družino in vsemi Davidovimi možmi?«

43Vsi Judovi možje so odgovorili Izraelovim možem: »Kralj je vendar z nami v rodu. Zakaj se jezite zaradi tega? Smo li živeli na kraljeve stroške? Ali je bil od nas odstranjen?«

44Izraelovi možje pa so odvrnili Judovim možem: »Deset delov imamo pri kralju. Tudi smo nasproti vam prvorojenci. Zakaj ste nas zapostavili? Ali ni bila najprej naša želja, da bi svojega kralja nazaj privedli?« A besede Judovih mož so bile še bolj trde ko besede Izraelovih mož.