1Tedaj je Elifaz Temanejec spregovoril in rekel:
2Ali modri odgovarja z votlim znanjem
in napolnjuje svojo notranjost z vzhodnim vetrom?
3Pravdanje z besedo nič ne koristi
in govoričenje nič ne pomaga.
4Vrh tega v nič devlješ strah božji
in odpravljaš pobožnost pred Bogom.
5Zakaj tvoja izprijenost dela zgovorna tvoja usta
in ti izbiraš jezik zvitih.
6Obsojajo te tvoja usta, ne jaz,
tvoje ustnice govorijo zoper tebe.
7Ali si se rodil kot prvi človek,
ali si prišel na svet, preden so bile gore?
8Si mar prisluškoval v svétu božjem
in si si sam osvojil modrost?
9Kaj pač veš, česar mi ne bi vedeli?
Kaj razumeš, pa ne bi bilo pri nas domače?
10Tudi med nami so osiveli in stari ljudje,
starejši po življenja dnevih kakor tvoj oče.
11Ali so božje tolažbe premajhne zate,
mila beseda, namenjena tebi?
12Kam te zanaša tvoje srce
in zakaj zaobračaš oči,
13da obračaš proti Bogu svojo razdraženost,
da bruhaš iz svojih ust take besede?
14Kaj je človek, da bi mogel biti čist,
in rojeni od žene, da bi bil pravičen?
15Glej, On svojim svetim ne zaupa,
v njegovih očeh še nebesa niso čista.
16Koliko manj ostudni in pokvarjeni,
mož, ki pije pregreho kakor vodo.
Muke in konec hudobnežev17Hočem ti naznaniti! Poslušaj me!
Kar sem videl, hočem pripovedovati!
18Kar so tudi modri oznanjevali
in niso prikrivali od očetov sem,
19katerim samim je bila izročena dežela
in noben tujec ni hodil med njimi.
20Vse svoje žive dni se plaši hudobnež
in leta nasilnika so prešteta.
21Glas strahot mu zveni po ušesih,
sredi miru ga napade pokončevalec.
22Ne zaupa, da temi uteče,
on je določen za meč.
23On je določen za hrano jastrebom,
on ve, da je zanj določen dan teme.
24Nadloga in stiska ga strašita,
ga premoreta kakor kralj,
pripravljen za napad.
25Zakaj stegnil je svojo roko zoper Boga
in Vsemogočnemu se je uprl.
26Hitel je trdovratno zoper njega
s svojim debelim grbastim ščitom,
27ker je s tolščo pokril svoj obraz
in si nabral na ledjih masti.
28Prekletju izročena mesta si je izbral za bivališče,
neobljudene hiše, odločene za razvaline.
29Ne bo obogatel in njegovo premoženje ne bo obstalo,
ne bo se ukoreninil v zemlji.
30Temi se ne bo umaknil,
njegove mladike bo osušil žar
in v viharju bo odpadlo njegovo cvetje.
31Ne zaupaj varljivi nečimrnosti,
zakaj ničnost bo njegovo plačilo!
32Že pred časom uvene
in njegova palmova veja ne ozeleni.
33Kakor trta odvrže svoj nezreli grozd
in kakor oljka otrese svoje cvetje.
34Zakaj rod brezbožnežev je nerodoviten,
ogenj požge šotore, polne podkupnine.
35Spočnejo hudobijo in rodijo nesrečo
in njih notranjost pripravlja prevaro.
Who We AreWhat We EelieveWhat We Do
2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.
