1Tedaj je zbral Salomon Izraelove starešine in vse poglavarje rodov, kneze izraelskih družin, pri kralju Salomonu v Jeruzalemu, da bi prenesli skrinjo zaveze Gospodove iz Davidovega mesta, to je s Siona.
2In zbrali so se pri kralju Salomonu vsi Izraelci ob prazniku v mesecu etanimu, to je v sedmem mesecu.
3Ko so vsi Izraelovi starešine prišli, so duhovniki vzdignili skrinjo
4ter prenesli skrinjo Gospodovo, shodni šotor in vse svete priprave, ki so bile v šotoru; prenesli so jih duhovniki in leviti.
5Nato je kralj Salomon in z njim ves Izraelov zbor, ki se je pri njem sešel pred skrinjo, daroval toliko drobnice in govedi, da je zaradi množine niso mogli prešteti ne preceniti.
6Potem so duhovniki skrinjo zaveze Gospodove prinesli na njeno mesto, v notranji tempeljski prostor, v Presveto, pod peruti kerubov.
7Keruba sta namreč razprostirala peruti nad mestom, kjer je stala skrinja. Tako sta keruba pokrivala skrinjo in njena drogova od zgoraj.
8Drogova sta bila tako dolga, da sta se konca drogov videla iz Svetega pred Presvetim; dalje zunaj pa se nista videla. Ondi sta bila do današnjega dne.
9V skrinji ni bilo nič drugega kakor dve kamniti tabli, ki ju je bil Mojzes ob Horebu vanjo položil, ko je Gospod sklenil zavezo z Izraelovimi sinovi pri njih izhodu iz egiptovske dežele.
10Ko so duhovniki prišli iz svetišča, je oblak napolnil hišo Gospodovo,
11tako da duhovniki zaradi oblaka niso mogli pristopiti, da bi opravljali službo. Kajti Gospodovo veličastvo je napolnilo hišo Gospodovo.
12Tedaj je rekel Salomon: »Gospod je rekel, da bo prebival v temoti.
13Sezidal sem ti hišo za stanovanje, mesto za tvoje prebivališče na veke.«
14Nato se je kralj obrnil in blagoslovil ves Izraelov zbor, ko je ves Izraelov zbor tam stal.
15Rekel je: »Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ki je zdaj s svojo roko izpolnil obljubo, dano s svojimi usti mojemu očetu Davidu, ko je rekel:
16‚Odkar sem izpeljal svoje ljudstvo Izraela iz Egipta, nisem izvolil iz nobenega Izraelovega rodu mesta, da bi se tam sezidala hiša, ki bi v njej prebivalo moje ime. Davida pa sem izvolil, da bi bil nad mojim ljudstvom Izraelom.‘
17Moj oče David je sicer hotel zidati hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga.
18Toda Gospod je rekel mojemu očetu Davidu: ‚Ker si mislil sezidati hišo mojemu imenu, si prav storil, da si to nameraval.
19Vendar ne boš ti zidal te hiše, marveč tvoj sin, ki se ti bo rodil, ta bo zidal hišo mojemu imenu.‘
20Gospod je spolnil svojo obljubo, ki jo je dal: Jaz sem stopil na mesto svojega očeta Davida in sedel na Izraelov prestol, kakor je Gospod obljubil, in sezidal hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga.
21Pripravil sem ondi mesto za skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, ki jo je sklenil z našimi očeti, ko jih je peljal iz egiptovske dežele.«
Salomonova molitev22Nato je Salomon vpričo vsega Izraelovega zbora stopil pred Gospodov oltar, razprostrl roke proti nebu
23in molil: »Gospod, Izraelov Bog! Ni ga tebi enakega Boga v nebesih gori in na zemlji doli. Zavezo in milost hraniš svojim služabnikom, ki z vsem srcem hodijo pred teboj.
24Svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu, si spolnil, kar si mu bil obljubil. Kar si s svojimi usti govoril, si v dejanju spolnil, kakor potrjuje današnji dan.
25Gospod, Izraelov Bog, spolni zdaj svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu, kar si mu obljubil z besedami: ‚Ne bo ti zmanjkalo pred menoj moža, ki bo sedel na Izraelovem prestolu. Samo če bodo tvoji potomci pazili na svojo pot, da bodo tako pred menoj hodili, kakor si ti hodil pred menoj.‘
26Zdaj torej, Izraelov Bog, prosim, naj se uresniči tvoja obljuba, ki si jo dal svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu.
27Toda, ali v resnici prebiva Bog na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!
28Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog! Poslušaj klic in molitev, ki jo tvoj služabnik pred teboj danes moli!
29Naj bodo tvoje oči noč in dan odprte nad to hišo, nad mestom, o katerem si obljubil: ‚Ondi bo moje ime.‘ Poslušaj molitev, ki jo bo opravljal na tem mestu tvoj služabnik!
30Poslušaj prošnjo svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, kakor bodo molili na tem mestu! Poslušaj na mestu, kjer prebivaš, v nebesih, poslušaj in odpuščaj!
31Če se kdo pregreši zoper svojega bližnjega in se mu naloži prisega, da se z njo očisti, in pride za prisego pred tvoj oltar v tej hiši,
32poslušaj ti v nebesih, nastopi in sodi svoje služabnike! Krivičnega obsodi ter obrni njegovo delo na njegovo glavo! Pravičnega pa opraviči ter mu povrni po njegovi pravičnosti!
33Če bo tvoje ljudstvo Izrael pred sovražnikom premagano, ker se bodo pregrešili zoper tebe, pa se bodo k tebi spreobrnili in slavili tvoje ime ter v tej hiši k tebi molili in prosili,
34jih ti poslušaj v nebesih in odpusti greh svojega ljudstva Izraela ter jih nazaj pripelji v deželo, ki si jo dal njih očetom!
35Če se bo nebo zaprlo in ne bo dežja, ker se bodo zoper tebe pregrešili, pa bodo molili na tem mestu in slavili tvoje ime ter se spreobrnili od svojih grehov, ker jih boš ponižal,
36jih ti poslušaj v nebesih in odpusti greh svojih služabnikov in svojega ljudstva Izraela ter jim pokaži pravo pot, po kateri naj hodijo, in daj dežja svoji deželi, ki si jo dal svojemu ljudstvu v dedino!
37Če bo nastala v deželi lakota, če bo nastopila kuga, snet, rja, kobilica, mrčes, če ga bo njegov sovražnik stiskal v katerem koli njegovih mest, naj si bo katera koli nadloga ali bolezen:
38vsako molitev, vsako prošnjo, ki jo opravi kdor koli izmed vsega tvojega ljudstva Izraela, ko bo vsak spoznal nadlogo svojega srca in razprostrl roke proti tej hiši,
39ti poslušaj v nebesih, na mestu, kjer prebivaš, in odpusti ter stori in povrni vsakemu po vseh njegovih potih, ker poznaš njegovo srce! Kajti ti edini poznaš srca vseh človeških otrok,
40da se te bodo bali vse dni, dokler živé v deželi, ki si jo dal našim očetom!
41A tudi tujca, ki ni izmed tvojega ljudstva Izraela, ampak bo prišel iz daljne dežele zaradi tvojega imena –
42slišali bodo namreč o tvojem velikem imenu, o tvoji močni roki in o tvojem stegnjenem laktu – ko bo torej prišel in molil v tej hiši,
43ga ti poslušaj v nebesih, na mestu, kjer prebivaš, in stori vse, za kar bo tujec k tebi klical, da bodo vsi narodi na zemlji spoznali tvoje ime, te častili kakor tvoje ljudstvo Izrael in se prepričali, da se po tvojem imenu imenuje ta hiša, ki sem jo sezidal!
44Če pojde tvoje ljudstvo na vojsko zoper svoje sovražnike po potu, po katerem jih pošlješ, pa bodo molili h Gospodu proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu,
45poslušaj v nebesih njih molitev in njih prošnjo ter jim nakloni pravico!
46Če se bodo zoper tebe pregrešili – saj ni človeka, ki bi ne grešil – in se boš nad njimi razsrdil ter jih izročil sovražniku, tako da jih bodo njih zmagalci ujete odpeljali v sovražnikovo deželo, daljno ali bližnjo,
47pa se bodo v svojem srcu premislili v deželi, kjer bodo ujeti, se bodo spreobrnili in te zaprosili v deželi svojih zmagalcev ter priznali: ‚Grešili smo in krivično ravnali, brezbožni smo bili‘ –
48če se bodo torej z vsem srcem in vso dušo spreobrnili k tebi v deželi svojih sovražnikov, ki jih bodo ujete odpeljali, ter bodo molili k tebi, obrnjeni proti svoji deželi, ki si jo dal njih očetom, proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu,
49poslušaj v nebesih, na mestu, kjer prebivaš, njih molitev in njih prošnjo ter jim nakloni pravico!
50Tedaj odpusti svojemu ljudstvu, kar bodo grešili zoper tebe, in vse prestopke, s katerimi se bodo zoper tebe pregrešili, ter vzbudi usmiljenje pri njih zmagalcih, da se jih usmilijo!
51Kajti tvoje ljudstvo so in tvoja lastnina, ki si jih izpeljal iz Egipta, iz srede topilnice železa.
52Naj bodo tvoje oči odprte za prošnjo tvojega služabnika in za prošnjo tvojega ljudstva Izraela, da jih uslišiš v vsem, za kar k tebi kličejo.
53Ti si jih namreč izmed vseh ljudstev na zemlji sebi odločil za lastnino, kakor si obljubil po svojem služabniku Mojzesu, ko si izpeljal naše očete iz Egipta, o Gospod Jahve!«
Salomonova prošnja za božji blagoslov54Ko je Salomon končal vso to molitev in milo prošnjo h Gospodu, je vstal izpred Gospodovega oltarja, kjer je klečal in povzdigoval roke proti nebu;
55ustopil se je in blagoslovil vso Izraelovo občino, z močnim glasom govoreč:
56»Hvaljen Gospod, ki je naklonil mir svojemu ljudstvu Izraelu povsem, kakor je obljubil! Ni ostala nespolnjena niti ena izmed vseh njegovih lepih obljub, ki jih je dal po svojem služabniku Mojzesu.
57Gospod, naš Bog, naj bo z nami, kakor je bil z našimi očeti! Naj nas ne zapusti in ne zavrže,
58naj nagne naša srca k sebi, da bomo hodili po vseh njegovih potih in spolnjevali njegove zapovedi, zakone in naredbe, ki jih je zapovedal našim očetom!
59In te moje besede, s katerimi sem ponižno prosil pred Gospodom, naj bodo noč in dan navzočne Gospodu, našemu Bogu, da svojemu služabniku in svojemu ljudstvu Izraelu vsakokrat nakloni, kar je potrebno,
60da spoznajo vsa ljudstva na zemlji, da je Jahve Bog in nihče drug.
61Vaše srce pa bodi popolnoma vdano Gospodu, našemu Bogu, da boste hodili po njegovih zakonih in spolnjevali njegove zapovedi kakor danes!«
Daritve pri posvetitvi templja62Nato je kralj in z njim ves Izrael daroval pred Gospodom klavne daritve.
63V mirovno daritev, ki jo je Salomon poklonil Gospodu, je daroval dvaindvajset tisoč goved in sto dvajset tisoč ovac. Tako so kralj in vsi Izraelovi sinovi posvetili hišo Gospodovo.
64Tisti dan je kralj posvetil sredino dvora pred hišo Gospodovo. Ondi je namreč daroval žgalne in jedilne daritve ter tolščo mirovnih daritev, ker je bil bronasti oltar,8,64 bronasti oltar. Oltar za žgalne daritve je stal na dvoru pred vhodom v tempelj. Sestavljen je bil iz kovinastega, premakljivega ogrodja, prim. 2 Kr 16,14; spominjal je na prenosljiv oltar v shodnem šotoru v puščavi, prim. 2 Mz 27,1sl. ki je stal pred Gospodom, premajhen, da bi obsegel žgalne in jedilne daritve ter tolščo mirovnih daritev.
65Salomon in z njim ves Izrael, velik zbor od vhoda v Emat do Egiptovskega potoka, je takrat obhajal praznik pred Gospodom, našim Bogom, sedem dni in še sedem dni, torej štirinajst dni.
66Osmi dan pa je ljudstvo odpustil. Poslovili so se od kralja in šli v svojo domovino veseli in dobre volje zaradi vsega dobrega, kar je Gospod storil svojemu služabniku Davidu in svojemu ljudstvu Izraelu.
Who We AreWhat We EelieveWhat We Do
2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.
