Job 31 - Ecumenical Edition（EKU）

Bog vidi moja pota

1Zavezo sem sklenil s svojimi očmi,

da ne bom gledal po devici.

2Kaj je namreč delež od Boga od zgoraj

in dediščina od Vsemogočnega iz višav?

3Ali ni nesreča za zlobneža

in poguba za zločince?

4Mar ne vidi mojih potov

in ne šteje vseh mojih korakov?

5Če sem hodil z nepoštenostjo

in je hitela moja noga za prevaro,

6naj me pretehta na pravični tehtnici,

in Bog bo spoznal mojo nedolžnost.

7Če je krenil moj korak s poti,

in je hodilo srce za mojimi očmi,

če se je madež prijel mojih rok,

8naj drugi použije, kar posejem,

naj se izkoreninijo moje sadike.

9Če se mi je dalo srce po ženi preslepiti

in sem prežal pri vratih svojega soseda,

10naj moja žena za drugega melje

in tujci naj se družijo z njo;

11ker to je sramotno dejanje,

to je zločin, ki sodi pred sodnika;

12to je ogenj, ki žre do uničenja

in bi izkoreninil vse moje premoženje.

13Če sem preziral pravico svojega hlapca

in svoje dekle, ko sta imela prepir z menoj,

14kaj naj storim, ko se dvigne Bog,

in kaj naj mu odgovorim, ko bo preiskoval?

15Ali ni v materinem telesu

moj Stvarnik ustvaril tudi njega,

ni li v materinem krilu

eden in isti naju oba upodobil?

16Če sem ubogim odrekel, kar so želeli,

in dal, da so koprnele vdovi oči,

17če sem svoj grižljaj sam pojedel

in ni jedel sirotek od njega,

18– saj sem ga od svoje mladosti vzgajal kot oče

in ga vodil od krila njegove matere.

19Če sem videl ginočega brez obleke

in ubogega brez odeje,

20– in me ni blagoslavljalo njegovo ledje,

ko se je ogrel s strižno volno mojih ovac –

21če sem kdaj zamahnil zoper siroto s svojo roko,

ker sem pri mestnih vratih videl zase pomoč:

22naj odpadejo moja pleča od tilnika,

naj se odlomi moja roka od nadlakta;

23zakaj bojim se božje kazni

in pred njegovim veličastvom ne bi vzdržal.

24Če sem zlato naredil za svoje oporišče

in govoril čistemu zlatu: »Moje zaupanje!«;

25če sem se veselil, da je veliko moje premoženje

in da je mnogo pridobila moja roka;

26če sem gledal k soncu, ko je sijalo,

in k luni, ki krasno hodi,

27in se je moje srce na skrivnem dalo zapeljati

in sem metal z roko gor poljube:

28tudi to je krivda, ki sodi pred sodnika,

ker bi zatajil Boga tam zgoraj!

29Ali sem se veselil nezgode svojega sovražnika

in sem vriskal, da ga je zadelo hudo?

30Nasprotno, nisem dal v greh svojih ust,

da bi s prekletjem terjal njegovo življenje.

31Zares, ljudje mojega šotora so govorili:

»Kdo je, ki ni bil z njegovo jedjo nasičen?«

32Tujec ni zunaj prenočeval,

popotniku sem svoja vrata odpiral.

33Če bi kot človek prikrival svoje pregrehe,

svojo krivdo pokopal v svojih prsih,

34ker bi se plašil velike množice

in se bal prezira rodov:

tedaj bi umolknil in bi ne šel izpred vrat.

35O, da bi bil kdo, ki bi me poslušal!

Glej, tu je moj podpis!

Vsemogočni naj mi odgovori!

Obtožnica mojih pravdnih nasprotnikov je napisana.

36Zares, vzel bi jo na svoje rame

in si jo ovil kot častno krono!

37Število svojih korakov bi mu predložil,

kot knez bi pristopil k njemu.

38Če je moja njiva name vpila

in so hkrati jokale njene brazde,

39če sem njen sad užival brez plačila

in užalostil njenega lastnika:

40naj raste namesto pšenice trnje

in namesto ječmena plevel.

Jobovi govori so končani.