Job 7 - Ecumenical Edition（EKU）

Bedno življenje

1Ali nima tlake človek na zemlji

in njegovi dnevi, niso li dninarjevi dnevi?

2Kakor suženj hrepeni po senci

in kakor dninar pričakuje svoje plače,

3tako so mi postali v dediščino mesci polni gorja

in truda polne noči so mi bile dodeljene.

4Če ležem, mislim: »Kdaj bom vstal?«

Ko se vleče noč, se naveličam preobračanja do svita.

5Moje telo je oblečeno v črve in v prsteno skorjo,

moja koža je zgrbančena in mokra.

6Moji dnevi so hitrejši ko tkalska snovalnica

in minevajo brez upanja.

7Spomni se, da je moje življenje le dih!

Moje oko ne bo več videlo sreče.

8Kdor me zdaj še gleda, me ne bo več videl,

tvoj pogled me bo iskal, pa me ne bo več.

9Kakor se oblak razprši in preide,

tako tisti, ki gre v podzemlje, ne vzide več.

10Ne vrne se več v svojo hišo

in njegov kraj ga ne pozna več.

Brez vse tolažbe

11Zato ne bom zadrževal svojih ust,

govoril bom v stiski svojega duha,

tožil bom v bridkosti svoje duše.

12Mar sem morje ali morska pošast,

da si postavil stražo nad mano?

13Kadar mislim, da me bo tolažila moja postelja,

da mi bo moje ležišče pomagalo nositi mojo bedo:

14me strašiš s sanjami,

me plašiš s prikaznimi.

15Rajši bi izvolil, da bi bil zadavljen,

rajši bi videl smrt ko te svoje bolečine.

16Ginem, ne bom živel večno.

Odstopi od mene, kajti le dih so moji dnevi!

17Kaj je človek, da ga upoštevaš,

da pozornost nanj obračaš?

18Da ga obiskuješ vsako jutro

in ga preskušaš vsak trenutek?

19Kako dolgo ne umakneš pogleda od mene,

mi ne pustiš, da bi požrl vsaj svojo slino?

20Če sem grešil, kaj sem ti, čuvar ljudi, s tem storil?

Zakaj si me postavil za tarčo svojim udarcem,

da sem postal sam sebi v breme?

21Zakaj ne odvzameš mojega greha

in ne odpustiš moje krivde?

Ker zdaj bom legel v prah,

in če me boš iskal, me ne bo več.