2 Samuel 13 - Ecumenical Edition（EKU）

Amnonova hudobija

1Potem se je zgodilo tole. Davidov sin Absalom13,1 sin Absalom. Davidov sin Absalom, morilec svojega brata Amnona in povzročitelj velike drame v Davidovi družini. S svojo zaroto zoper očeta je sprožil vrsto političnih kriz: pogl. 13–20. je imel lepo sestro, imenovala se je Tamara. Davidov sin Amnon jo je vzljubil.

2Amnonu je bilo tako hudo, da je obolel zaradi svoje sestre Tamare. Kajti bila je devica in Amnonu se je zdelo nemogoče, da bi z njo kaj opravil.

3Amnon pa je imel prijatelja z imenom Jonadab, sina Davidovega brata Samaa. Jonadab je bil zelo prebrisan mož.

4Vprašal ga je: »Zakaj, kraljevi sin, od jutra do jutra tako medliš? Ali bi mi ne povedal?« Amnon mu je odvrnil: »Ljubim Tamaro, sestro svojega brata Absaloma.«

5Jonadab mu je rekel: »Lezi v posteljo in delaj se bolnega! In ko pride tvoj oče, da te pogleda, mu reci: ‚Naj pride, prosim, moja sestra Tamara, da mi dá jesti. Ko bi pripravila jed pred mojimi očmi, da bi videl, bi rad jedel iz njene roke.‘«

6Amnon je legel in se delal bolnega. Kralj ga je prišel obiskat. Amnon je kralju rekel: »Naj pride, prosim, moja sestra Tamara in speče nekaj kolačev pred mojimi očmi, da bi jedel iz njene roke.«

7David je poslal domov po Tamaro z naročilom: »Pojdi v hišo svojega brata Amnona in mu pripravi jed!«

8Tamara je šla v hišo svojega brata Amnona, ki je ležal. Vzela je testo, ga zgnetla in pripravila pred njegovimi očmi kolače in jih spekla.

9Potem je vzela ponev in jih izsula pred njim. Pa ni hotel jesti. Velel je namreč Amnon: »Izženite vse izpred mene!« Ko so vsi odšli izpred njega,

10je rekel Amnon Tamari: »Prinesi jed v izbo, da bom jedel iz tvoje roke!« Tamara je vzela kolače, ki jih je pripravila, in jih prinesla svojemu bratu Amnonu v izbo.

11Ko pa mu je ponudila, da bi jedel, jo je zagrabil in ji rekel: »Pridi, moja sestra, pojdi k meni!«

12Odgovorila mu je: »Nikar, moj brat, nikar me ne ponižuj! Kajti tako se ne dela v Izraelu. Ne smeš storiti te hudobije.

13Kam naj nesem svojo sramoto? In ti bi bil kot eden izmed hudobnežev v Izraelu. Pa govôri vendar s kraljem! Saj ti me ne bo odrekel.«13,13 Saj ti me ne bo odrekel. Po starodavni šegi (prim. 1 Mz 20,12) bi Amnon mogel svojo polsestro Tamaro vzeti za ženo, po Mojzesovi postavi pa je to bilo prepovedano: 3 Mz 18,9; 20,17 itd.

14A ni hotel poslušati njenega glasu, ampak ji je delal silo in ponižal ter bil pri njej.

15Potem pa jo je Amnon zasovražil s silno velikim sovraštvom. Da, večje je bilo sovraštvo, s katerim jo je sovražil, nego ljubezen, s katero jo je bil ljubil. Zato ji je Amnon velel: »Vstani, pojdi!«

16Odvrnila mu je: »Nikar! Kajti ta krivica, da bi me izgnal, bi bila še večja ko ona druga, ki si mi jo storil!« Pa je ni hotel poslušati.

17Poklical je svojega služabnika, ki mu je stregel, ter rekel: »Spravite tole izpred mene na cesto in zakleni duri za njo!«

18Nosila pa je dolgo pisano oblačilo; kajti tako so se od nekdaj oblačile kraljeve hčere, ki so bile device. Njegov strežnik jo je torej izgnal na cesto in zaklenil duri za njo.

19Tamara pa je potresla pepel na svojo glavo, pretrgala dolgo pisano oblačilo, ki ga je nosila, dela roko na glavo, odšla in grede vpila.

Absalom ubije Amnona

20Njen brat Absalom ji je rekel: »Je mar tvoj brat Amnon bil pri tebi? Potem zdaj, moja sestra, molči! Tvoj brat je. Ne jemlji si te reči k srcu!« Tako je ostala Tamara zapuščena v hiši svojega brata Absaloma.

21Ko je kralj David vse te reči slišal, se je zelo razsrdil.

22Absalom pa ni govoril z Amnonom ne hudega ne dobrega; kajti Absalom je sovražil Amnona, ker je njegovo sestro Tamaro ponižal.

23Ko so po dveh letih strigli Absalomu ovce v Baalhasoru pri Efraimu, je povabil Absalom vse kraljeve sinove.

24Tudi h kralju je prišel Absalom in rekel: »Glej, tvojemu služabniku strižejo ovce. Prosim, naj gredo s tvojim služabnikom kralj in njegovi ljudje!«

25Kralj je Absalomu odgovoril: »Nikar, moj sin! Naj ne hodimo vsi, da ti ne bomo nadležni.« In dasi ga je silil, vendar ni hotel iti, ampak ga je odpustil.

26Nato je rekel Absalom: »Če ne, naj gre z nami, prosim, vsaj moj brat Amnon.« Kralj ga je vprašal: »Čemu naj gre s teboj?«

27Ker pa ga je Absalom silil, je poslal z njim Amnona in vse kraljeve sinove.

28Potem je Absalom svojim hlapcem naročil: »Glejte! Ko bo Amnon od vina dobre volje in vam porečem, tedaj udarite Amnona in ga umorite! Nikar se ne bojte! Ali vam nisem jaz zapovedal? Osrčite se in bodite hrabri možje!«

29Absalomovi hlapci so storili z Amnonom, kakor je bil Absalom zapovedal. Vsi kraljevi sinovi pa so se vzdignili, sedli vsak na svojega mezga ter pobegnili.

30Ko so bili še na potu, je prišel do Davida glas: »Absalom je pobil vse kraljeve sinove, niti eden izmed njih ni preostal.«

31Kralj je vstal, pretrgal svoje oblačilo ter legel na tla. Tudi vsi njegovi služabniki so stali s pretrganimi oblačili.

32Tedaj je spregovoril Jonadab, sin Davidovega brata Samaa, in rekel: »Moj gospod naj ne pravi, da so vse mlade kraljeve sinove umorili. Kajti samo Amnon je mrtev; saj je bila zlovešča poteza na Absalomovih ustih od dne, ko je oni ponižal njegovo sestro Tamaro.

33Naj si torej moj gospod in kralj tega ne jemlje k srcu, češ da so vsi kraljevi sinovi mrtvi. Kajti samo Amnon je mrtev.«

34Absalom pa je pobegnil.

In mladenič, ki je bil na straži, je povzdignil oči ter pogledal in glej, mnogo ljudstva je prihajalo po potu v Horonaim s pobočja.

35Jonadab je rekel kralju: »Glej, kraljevi sinovi prihajajo! Kakor je rekel tvoj hlapec, tako se je zgodilo.«

36Ko je izgovoril, glej, so prišli kraljevi sinovi in začeli glasno jokati. Tudi kralj in vsi njegovi služabniki so zelo bridko jokali.

37Absalom je bežal in šel k Tolmaju, Amiudovemu sinu, kralju v Gesuru. Kralj David pa je ves čas žaloval po svojem sinu.

38Ko je Absalom zbežal in prišel v Gesur, je ostal tam tri leta.

39In kralj David je nehal preganjati Absaloma; kajti potolažil se je zaradi Amnonove smrti.