Job 41 - Ecumenical Edition（EKU）

1Glej, tvoje upanje je varano;

že ob samem pogledu človek pade na tla!

2Nihče si ne drzne, da bi ga dražil:

Kdo je, ki se mu ustavi?

3Kdo mu stopi nasproti in ga nepoškodovanega pusti?

Pod vsem nebom niti eden.

4Ne smem molčati o njegovih udih,

o njegovi moči, krasoti njegove postave.

5Kdo mu je kdaj odrgnil oklep?

Kdo je kdaj predrl med njegovo dvojno zobovje?

6Kdo mu je odprl krilna vrata žrela?

Okrog njegovih zob je groza.

7Sijajni so žlebovi njegovih ščitov,

ozko strnjeni kakor s pečatom.

8Drug se za drugim tesno vrstijo,

še sapica ne predre med njimi.

9Drug se drugega trdno držijo,

stiskajo se in ne razpadejo.

10Njegovo kihanje izžarja svetlobo,

njegove oči so kakor trepalnice zore.

11Iz njegovega žrela vzhajajo bakle,

uhajajo ognjene iskre.

12Iz njegovih nozdrvi se dviga oblak sopare

kakor iz vrelega lonca na gorečem ločju.

13Njegovo puhanje razplamti tleče oglje,

plamen mu šviga iz žrela.

14V njegovem tilniku prebiva moč,

pred njim skače obupanost.

15Podgrlje njegovega telesa je trdno zlepljeno,

kakor zlito je na njem, neomajno.

16Njegovo srce je trdo ko kamen,

trdo kakor spodnji kamen žrmelj.

17Ko se vzdigne, se prestrašijo celo junaki,

preplašenost jih zmede.

18Če koga zgrabi, ne vzdrži ne meč

ne sulica ne kopje ne puščica.

19Železo ima za slamo,

bron za trhel les.

20Puščica ga ne požene v beg,

kamni prače se mu spremené v strnišče.

21Kij mu velja ko slamnata bilka,

smeji se frčanju kopja.

22Pod njim so ostre črepinje,

v blato vtiska mlatilno desko.

23Globino vzvalovi ko kotel,

morje speni, da je kot mazilo v loncu.

24Za sabo pušča svetlobo vodnega razora,

vodovje je ko sivi lasje.

25Na zemlji mu ni enakega,

stvor je brez strahu.

26Na vse najmočnejše prezirno gleda.

On je kralj vseh najponosnejših zveri.