4 Mojzes 16 - Ecumenical Edition（EKU）

Upor Koreja, Datana in Abirona

1In vzdignil se je Kore, sin Isaarja, sinu Kaatovega, sinu Levijevega, in Rubenovi potomci, Eliabova sinova Datan in Abiron in Feletov sin Hon;

2vzdignili so se zoper Mojzesa in z njimi dvesto petdeset mož izmed Izraelovih sinov, knezi občine, poslanci zbora, imenitni možje.

3Zbrali so se zoper Mojzesa in Arona in jima rekli: »Dosti vama bodi! Kajti vsa občina, vsi skupaj so sveti in Gospod je med njimi. Zakaj se povzdigujeta nad Gospodovo občino?«

4Ko je Mojzes to slišal, je padel na svoje obličje.

5Potem je rekel Koreju in vsej njegovi drhali: »Jutri bo razodel Gospod, kdo je njegov in kdo je svet, da ga pusti blizu sebe; kogar si je izbral, tega bo pustil k sebi.

6Storite tole: vzemite si kadilnice, Kore in vsa njegova drhal,

7jutri naložite vanje ognja in denite nanj kadila pred Gospodom; kogar bo Gospod izbral, ta bodi svet! Dosti vam bodi, Levijevi sinovi!«

8Potem je Mojzes rekel Koreju: »Čujte vendar, Levijevi sinovi:

9Ali vam je premalo, da vas je Izraelov Bog odločil iz Izraelove občine in vas pustil blizu sebe, da bi opravljali službo pri Gospodovem šotoru in stali pred občino, da bi zanje vršili službo?

10Pustil je k sebi tebe in s teboj vse tvoje brate, Levijeve sinove, in vi terjate še duhovništvo!

11Zato se ti in vsa tvoja drhal zbirate zoper Gospoda. Kaj je Aron, da godrnjate zoper njega?«

12Nato je Mojzes dal poklicati Eliabova sinova Datana in Abirona. Rekla sta: »Ne greva!

13Ali je premalo, da si nas izpeljal iz dežele, v kateri teče mleko in med, da nas pomoriš v puščavi? Ali se hočeš povzdigniti tudi za vladarja nad nami?

14Saj nas nisi pripeljal v deželo, v kateri teče mleko in med, in nisi nam dal njiv in vinogradov v posest! Hočeš li tem ljudem oči iztakniti? Ne greva!«

15Mojzes se je silno razsrdil in rekel Gospodu: »Ne glej na njihovo daritev! Niti enega osla nisem vzel od njih in nikomur izmed njih nisem storil nič žalega.«

16Potem je Mojzes rekel Koreju: »Ti in vsa tvoja drhal stopite jutri pred Gospoda, ti, oni in Aron!

17Vzemite vsak svojo kadilnico in denite vanje kadila! Prinesite pred Gospoda vsak svojo kadilnico, dvesto petdeset kadilnic, tudi ti in Aron, vsak svojo kadilnico!«

18Tedaj so vzeli vsak svojo kadilnico, naložili vanje ognja in deli nanj kadila ter se postavili pri vhodu v shodni šotor, tudi Mojzes in Aron.

19Ko je Kore zbral zoper njiju vso občino pri vhodu v shodni šotor, se je vsej občini prikazalo Gospodovo veličastvo.

20Tedaj je Gospod govoril Mojzesu in Aronu:

21»Ločita se od te občine! Na mah jih bom pokončal.«

22Tedaj sta padla na svoje obličje in rekla: »O Bog, Bog duhov življenja v vsakem živem bitju, en sam človek je grešil, ali se hočeš srditi nad vso občino?«

23Nato je Gospod Mojzesu zapovedal:

24»Povej občini: ‚Umaknite se iz okolice Korejevega, Datanovega in Abironovega prebivališča!‘«

25Mojzes se je dvignil in šel proti Datanu in Abironu in Izraelovi starešine so šli za njim.

26Občini je ukazal: »Umaknite se od šotorov teh hudobnih mož in ne dotikajte se ničesar, kar je njihovega, da ne umrjete zaradi vseh njihovih grehov!«

27In umaknili so se iz okolice Korejevega, Datanovega in Abironovega prebivališča. Datan in Abiron pa sta stopila ven in stala pri vhodu svojih šotorov z ženama, sinovi in otročiči.

28Tedaj je Mojzes rekel: »Po tem boste spoznali, da me je Gospod poslal vršit vsa ta dela in da ne delam sam od sebe:

29če ti umrjejo, kakor umirajo vsi ljudje, in jih zadene nadloga, kakršna zadeva vse ljudi, me Gospod ni poslal.

30Če pa Gospod pokaže nenavadno prikazen, da odpre zemlja svoje žrelo in požre nje in vse, kar je njihovega, da se živi pogreznejo v podzemlje, potem spoznajte, da so ti možje preklinjali Gospoda!«

31Ko je izgovoril vse te besede, so se razpočila tla pod njimi.

32Zemlja je odprla svoje žrelo in požrla nje in njihove družine in vse ljudi, ki so bili Korejevi pristaši, z vsem imetjem vred.

33Pogreznili so se z vsem, kar so imeli, živi v podzemlje16,33 podzemlje. Hebrejska beseda šeol pomeni globine zemlje (5 Mz 32,22; Iz 14,9), kamor pridejo mrtvi (1 Mz 37,35) in kjer dobri in slabi živijo kot sence (1 Sam 28,19; Ps 89,49; Ezk 32,17–32). Nauk o posmrtnem povračilu in o vstajenju mrtvih, ki so ga pripravljali psalmi (prim. Ps 16,10–11; 49,16), je jasno izrečen ob koncu stare zaveze (Mdr 3–5). in zemlja se je zaprla nad njimi; tako so izginili izmed občine.

34Vsi Izraelci, ki so bili okoli njih, so zbežali ob njihovem vpitju; kajti dejali so: »Da nas zemlja ne požre!«

35In ogenj je šinil od Gospoda in použil dvesto petdeset mož, ki so darovali kadilo.