2 Samuel 3 - Ecumenical Edition（EKU）

Boj med Savlovo in Davidovo hišo

1Boj med Savlovo hišo in Davidovo hišo pa je dolgo trajal. David je postajal vedno močnejši, Savlova hiša pa je vedno bolj slabela.

2V Hebronu so se rodili Davidovi sinovi. Njegov prvorojenec je bil Amnon, od Ahinoame iz Jezraela.

3Njegov drugi je bil Keleab, od Abigaile, žene Nabalove iz Karmela. Tretji je bil Absalom, sin Maake, hčere gesurskega kralja Tolmaja.

4Četrti je bil Adonija, sin Hagitin, peti je bil Safatija, sin Abitalin.

5Šesti je bil Jetraam, od Davidove žene Egle. Ti so se rodili Davidu v Hebronu.

6Dokler je bil boj med Savlovo in Davidovo hišo, je Abner trdno držal s Savlovo hišo,

7Savel pa je imel stransko ženo, ki se je imenovala Resfa, hčer Ajevo. Isboset je vprašal Abnerja: »Zakaj si šel k stranski ženi mojega očeta?«

8Abner se je zelo razsrdil zaradi Isbosetovih besed in rekel: »Ali sem mar judovska pasja glava? Do danes izkazujem milost hiši tvojega očeta Savla, njegovim bratom in njegovim prijateljem. Skrbel sem, da nisi prišel Davidu v roke, a ti mi očitaš krivdo zaradi ženske.

9To in to naj stori Bog Abnerju, ako ne izvršim Davidu tega, kar mu je Gospod s prisego obljubil,

10da se namreč kraljestvo odvzame Savlovi hiši in se postavi Davidov prestol čez Izraela in Juda od Dana do Bersabe.«

11In ni mogel več Abnerju odgovoriti besede, ker se ga je bal.

12Abner je takoj poslal sle k Davidu z izjavo: »Čigava je dežela?« in s sporočilom: »Skleni zavezo z menoj! Glej, potem bo moja roka s teboj, da obrnem k tebi vse Izraelce.«

13Odgovoril je: »Dobro! Sklenem s teboj zavezo. Samo eno reč terjam od tebe, namreč: Ne boš videl mojega obličja, če mi ne pripelješ Savlove hčere Mihole, ko prideš, da bi me videl.«

14In David je poslal sle k Savlovemu sinu Isbosetu z naročilom: »Daj mi mojo ženo Miholo, ki sem si jo pridobil za sto prednjih kožic Filistejcev!«

15Isboset jo je dal vzeti od njenega moža Faltiela, Laisovega sina.

16Njen mož je šel z njo in jokal za njo do Bahurima. Tedaj mu je Abner rekel: »Pojdi, vrni se!« In se je vrnil.

17Abner je tudi govoril z Izraelovimi starešinami: »Že davno ste želeli Davida za kralja nad seboj.

18Zdaj to izvršite! Kajti Gospod je Davidu obljubil: ‚Po svojem služabniku Davidu bom rešil svoje ljudstvo Izraela iz rok Filistejcev in iz rok vseh njegovih sovražnikov.‘«

19Enako se je Abner dogovoril z Benjaminom. Potem se je Abner napotil, da bi sporočil Davidu v Hebronu vse, kar je všeč Izraelu in vsej Benjaminovi hiši.

20Tako je prišel Abner z dvajsetimi možmi k Davidu v Hebron. David je napravil gostijo Abnerju in možem, ki so bili z njim.

21Pri tem je Abner dejal Davidu: »Vstanem in pojdem ter zberem ob svojem gospodu kralju vse Izraelce, da sklenejo s teboj zavezo. Potem boš kraljeval čez vse, kakor želiš.« Nato je David odpustil Abnerja in ta je v miru odšel.

22In glej, Davidovi hlapci in Joab so prišli z bojnega pohoda in prinesli s seboj mnogo plena. Abnerja pa ni bilo več pri Davidu v Hebronu, ker ga je že odpustil in je odšel v miru.

23Ko je prišel Joab z vso vojsko, ki je bila z njim, so povedali Joabu: »Nerov sin Abner je prišel h kralju, ki ga je odpustil, da je odšel v miru.«

24Joab je šel h kralju in rekel: »Kaj si storil? Glej, Abner je prišel k tebi. Zakaj si ga odpustil, da je zopet odšel?

25Poznaš vendar Nerovega sina Abnerja! Saj je samo prišel, da bi te varal, da bi spoznal tvoje dejanje in nehanje in da bi vse zvedel, kar delaš.«

26Ko je Joab odšel od Davida, je poslal sle za Abnerjem. Privedli so ga nazaj od vodnjaka Sire, ne da bi David o tem kaj vedel.

27Ko se je vrnil Abner v Hebron, ga je odvedel Joab med vrata v stran, kakor da bi hotel na tihem z njim govoriti. In ga je zabodel ondi v trebuh. Tako je umrl zaradi krvi njegovega brata Asaela.

28Ko je potem David to slišal, je vzkliknil: »Nedolžen sem jaz in moje kraljestvo pred Gospodom vekomaj nad krvjo Nerovega sina Abnerja.

29Naj pride nad Joabovo glavo in nad vso hišo njegovega očeta! Naj ne zmanjka v Joabovi hiši takih, ki imajo semenotok ali gobe ali sučejo vreteno ali padajo pod mečem ali stradajo kruha!«

30Joab in njegov brat Abisaj sta namreč umorila Abnerja, ker je ubil njunega brata Asaela v boju pri Gabaonu.

31David je ukazal Joabu in vsemu ljudstvu, ki je bilo z njim: »Pretrgajte svoja oblačila in prepašite se z raševniki ter žalujte po Abnerju!« Kralj David je šel za pogrebom.

32Ko so Abnerja v Hebronu pokopavali, se je kralj na Abnerjevem grobu na glas razjokal. Tudi vse ljudstvo je plakalo.

33Kralj je zapel žalostinko nad Abnerjem in rekel:

»Ali je moral Abner umreti, kakor umrje brezbožnež?

34Tvoje roke niso bile zvezane

in tvoje noge ne vklenjene v spone.

Kakor pade človek po ničvrednežih, tako si padel!«

In vse ljudstvo je še bolj plakalo po njem.

35Ko pa je vse ljudstvo prišlo Davida vabit, da bi jedel kruh, dokler je še dan, je David prisegel: »Tako naj mi stori Bog in tako še pridene, ako pred sončnim zahodom okusim kruh ali karkoli drugega!«

36Ko je vse ljudstvo to spoznalo, mu je bilo všeč, kakor je bilo sploh vsemu ljudstvu vse všeč, kar je kralj storil.

37Tisti dan je spoznalo vse ljudstvo in ves Izrael, da ni prišlo od kralja to, da je bil umorjen Nerov sin Abner.

38Kralj pa je rekel svojim služabnikom: »Ali ne veste, da je danes padel knez in velikan v Izraelu?

39Jaz sem danes še preslab, dasi sem maziljen za kralja. A ta moža, Sarvijina sinova, sta močnejša od mene. Gospod naj mu povrne, kdor dela hudo, po njegovi hudobiji.«