Psalmi 78 - Ecumenical Edition（EKU）

Psalm 78 (77)Nauki iz Izraelove zgodovine

1Pouk, Asafov.

Poslušaj, ljudstvo moje, moj nauk,

nagnite svoja ušesa k besedam mojih ust!

2Odprl bom svoja usta za modre izreke,

oznanil bom skrivnosti starodavne dobe.

3Kar smo čuli in zvedeli,

kar so nam naši očetje pripovedovali,

4ne bomo prikrivali njih sinovom;

pripovedovali bomo prihodnjemu rodu

o Gospodovih slavnih delih in o njegovi moči

in o čudežih, ki jih je storil.

5Postavil je namreč v Jakobu zapoved,

dal je postavo v Izraelu.

Naročil je našim očetom,

naj oznanjajo svojim sinovom,

6da to spozna prihodnji rod, sinovi, ki se bodo rodili;

da bodo vstali in pripovedovali svojim sinovom,

7naj zaupajo v Boga,

naj ne pozabijo Gospodovih del,

marveč naj spolnjujejo njegove ukaze;

8naj ne postanejo, kakor njih očetje,

uporen in trmast rod,

rod, ki ni imel pravega srca

in ne Bogu zvestega duha.

9Efraimovi sinovi, lokostrelci,

so se umaknili ob dnevu bitke.

10Niso držali božje zaveze,

niso hoteli živeti po njegovi postavi;

11pozabili so na njegova dela,

na njegove čudeže, ki jim jih je pokazal:

12pred njih očeti je delal čudeže

v egiptovski deželi, na taniškem polju.

13Razklal je morje in jih prepeljal,

vode je postavil ko jez;

14vodil jih je podnevi z oblakom

in vso noč z ognjeno svetlobo;

15razklal je skale v puščavi,

jih obilno napojil kakor s tokovi;

16izvabil je iz pečine potoke,

voda je tekla kot reka.

17Toda še naprej so zoper njega grešili

in žalili Najvišjega v pustinji.

18Skušali so Boga v svojih srcih,

ko so terjali jed po svoji poželjivosti.

19Govorili so zoper Boga,

rekli so: »Bo li mogel Bog pogrniti mizo v puščavi?

20Res, udaril je skalo in vode so pritekle

in potoki so se udrli;

ali pa bo mogel dati tudi kruha

ali pripraviti mesa svojemu ljudstvu?«

21Ko je to slišal Gospod, se je razsrdil,

ogenj je vzplamtel zoper Jakoba,

jeza je vzkipela zoper Izraela,

22ker niso verovali v Boga,

ne upali v njegovo pomoč.

23Vendar je zapovedal oblakom zgoraj,

odprl je nebeška vrata

24in dežil je nanje mano za jed,

podelil jim je nebeški kruh.

25Človek je jedel kruh močnih:

poslal jim je brašna do sitega.

26Zbudil je vzhodnik na nebu,

s svojo močjo je dvignil jug;

27dežil je nanje toliko mesa, kot je prahu,

toliko krilatih ptic, kakor je peska ob morju.

28Padale so v njih tabor,

okoli njihovih šotorov.

29Jedli so in se zelo nasitili,

izpolnil jim je njih poželenje;

30še niso utešili svojega poželenja,

njih jed je bila še v njih ustih,

31ko je božja jeza vzkipela zoper nje.

In pomoril je njih veljake

in Izraelove mladeniče pobil.

32A vendar so grešili še dalje,

njegovim čudežem niso verovali.

33Zato je hitro naredil konec njih dnevom,

njih letom z naglim poginom.

34Ko jih je pobijal, so ga iskali,

obrnili so se, zopet iskali Boga.

35Spominjali so se, da je Bog njihova skala,

Bog, Najvišji, njihov rešitelj.

36Toda varali so ga s svojimi usti,

lagali mu s svojim jezikom,

37njih srce ni bilo odkritosrčno do njega,

niso bili zvesti v njegovi zavezi.

38On pa jim je usmiljen odpuščal krivdo in jih ni uničeval,

pogosto je zadržal svojo jezo

in vsega svojega srda ni izlil.

39Spomnil se je, da so meso,

dih, ki odhaja in se ne vrača.

40Kolikokrat so ga izzivali v puščavi,

ga žalostili v samoti!

41Še in še so skušali Boga,

Svetega Izraelovega dražili.

42Niso se spomnili njegove roke,

dneva, ko jih je rešil nasprotnika,

43ko je delal svoja znamenja v Egiptu,

svoja čuda na taniškem polju:

44v kri je spremenil njih reke,

njih potoke, da bi ne pili;

45poslal je nadnje muhe, ki so jih grizle,

žabe, ki so jih nadlegovale;

46dal je murnu njih sadež,

kobilici sad njih truda;

47njihove vinograde je udaril s točo,

njihove murve s slano;

48izročil je toči njih živino,

njihove črede bliskom.

49Poslal je nadnje ogenj svoje jeze,

gnev, togoto in stisko:

krdelo služabnikov nesreče.

50Odprl je pot svoji jezi:

ni jih ubranil smrti,

njih življenje je izročil kugi.

51Udaril je vse prvorojeno v Egiptu,

njih prvorojence v Kamovih šotorih:

52potem je izpeljal kakor ovce svoje ljudstvo,

peljal jih je kakor čredo v puščavi;

53vodil jih je varno, da se niso bali,

njihove sovražnike pa je pokrilo morje;

54pripeljal jih je v svojo sveto deželo,

h goram, ki jih je pridobila njegova desnica;

55pred njimi je izgnal narode

in jim z žrebom razdelil dediščino;

v njihovih šotorih je nastanil rodove Izraelove.

56Vendar so skušali in izzivali Boga, Najvišjega,

in se niso držali njegovih zapovedi;

57odpadli so in se izneverili kakor njih očetje,

zablodili so kakor prevarljiv lok;

58dražili so ga k jezi s svojimi višinami,

vzbujali njegovo ljubosumnost s svojimi maliki.

59Bog je to slišal in se razvnel v togoti

ter odločno zavrgel Izraela;

60zapustil je prebivališče v Silu,

šotor, kjer je prebival med ljudmi.

61Izročil je svojo moč v sužnost,

svojo slavo sovražniku v roke;

62izročil je svoje ljudstvo meču,

zoper svojo dediščino se je razsrdil.

63Njihove mladeniče je ogenj požrl,

njihove mladenke se niso zaročile;

64njih duhovniki so padli pod mečem,

njih vdove niso žalovale.

65Gospod se je zbudil kakor iz spanja,

kakor bojevnik, ki ga je bilo premagalo vino.

66Udaril je svoje sovražnike v hrbet,

jim zadal večno sramoto.

67Zavrgel je Jožefov šotor,

Efraimovega rodu ni izvolil,

68temveč je izvolil Judov rod,

Sionsko goro, ki jo je vzljubil.

69Sezidal je svoje svetišče kakor nebo,

kakor zemljo, ki jo je utemeljil na veke.

70Izvolil je Davida, svojega hlapca,

vzel ga je iz ovčje ograje,

71izza doječih ovc ga je poklical,

da bi pasel Jakoba, njegovo ljudstvo,

in Izraela, njegovo dediščino.

72In pasel jih je s poštenostjo svojega srca,

s spretnostjo svojih rok jih je vodil.