Job 4 - Ecumenical Edition（EKU）

Elifazov prvi govorNedolžnega ne zadeva nesreča

1Tedaj je Elifaz Temanejec spregovoril in rekel:

2Boš li nataknjen, če ti spregovorimo?

A kdo more zadržati besede?

3Glej, mnoge si poučeval

in medle roke krepil,

4omahujoče so dvigale tvoje besede

in klecava kolena si utrjeval.

5Zdaj, ko je prišlo nadte, si nataknjen,

ko je tebe zadelo, si obupan.

6Ali tvoj strah božji ni tvoje zaupanje

in tvoje pošteno življenje vir tvojega upanja?

7Spomni se vendar, kdo je nedolžen poginil,

in kje so pravični bili izgubljeni?

8Kakor sem videl: kateri delajo hudobijo

in sejejo nesrečo, jo tudi žanjejo.

9Od božjega diha poginjajo

in od sape njegove jeze izginjajo.

10Rjovenje leva in tuljenje levinje

in zobje levičev se zdrobijo.

11Lev pogine, ker nima plena,

in leviči se razkropijo.

Skrivna prikazen

12Prikradla se mi je skrivna beseda

in moje uho je zajelo njen šepet.

13Pri igri misli v nočnih sanjah,

ko globoko spanje ljudi objame,

14me je strah in trepet spreletel

in vse moje kosti pretresel;

15in neki duh je šinil pred mano:

dlake mojega telesa so se naježile.

16Obstal je, pa ga nisem prepoznal,

prikazen je bila pred mojimi očmi

in sem slišal šušljajoč glas:

17»Je li človek pravičen v primeri z Bogom,

ali je smrtnik čist pred svojim Stvarnikom?

18Glej, svojim služabnikom ne zaupa,

na svojih angelih najde napako.

19Koliko bolj bodo prebivalci ilnatih hiš,

katerih temelj je v prsti,

zdrobljeni kot molj.

20Med jutrom in večerom jih razbijejo

in neopazno preminejo za vedno.

21Ali ne odtrgajo oni sami šotorske vrvi?

Umirajo, pa ne v modrosti.«