Job 29 - Ecumenical Edition（EKU）

Jobov samogovorSrečna preteklost

1Nato je Job nadaljeval svoj govor in rekel:

2O, da bi bilo z mano, kot je bilo v prejšnjih mesecih,

kakor v dnevih, ko me je Bog varoval!

3Ko mi je svetila njegova svetilka nad glavo

in sem ob njegovi svetlobi hodil tudi v temi!

4Kakor sem bil v času svoje zrele moške dobe,

ko je Bog še ščitil moj šotor,

5ko je bil Vsemogočni še z mano

in so bili krog mene moji mladci,

6ko sem si v mleku pral noge

in mi je skala lila potoke olja!

7Ko sem šel skozi vrata v mesto,

na trgu postavil svoj sedež,

8so se umaknili mladci, ko so me videli,

starci pa so se vzdignili in so stali,

9knezi so zadržali besede

in si položili roko na usta,

10plemičem je sapo zaprlo,

in njih jezik se je prilepil k nebu.

11Zakaj blagrovalo me je uho, ki me je slišalo,

in hvalilo oko, ki me je videlo.

12Saj sem reševal ubožca, ki je vpil,

in siroto brez zaščitnika.

13Blagoslov ogroženih je prihajal name

in vdovi sem srce razveseljeval.

14Pravičnost sem oblačil, in me je ogrinjala,

čut za pravičnost mi je bil kot plašč in naglavka.

15Slepemu sem bil oko

in kruljavemu noga.

16Oče sem bil ubogim

in za pravdo neznanega sem se potegoval.

17Razbijal sem čeljusti krivičniku

in trgal plen iz njegovih zob.

18Mislil sem: »V svojem gnezdu bom umrl

in svoje dni množil ko pesek.«

19Moja korenina je bila odprta vodi

in rosa je prenočevala na mojih vejah.

20Moja čast se je obnavljala pri meni

in moj lok se je pomlajal v moji roki.

21Poslušali so me v velikem pričakovanju,

tiho prisluškovali mojemu nasvetu.

22Potem ko sem govoril, niso ponavljali,

ampak moja beseda je rosila nanje.

23Kakor na dež so čakali name

in odpirali usta kot za pomladni naliv.

24Če sem se jim nasmehnil, niso upali verjeti,

vedrosti mojega obličja niso kalili.

25Določal sem pot zanje

in sedel kot glava,

in prestoloval ko kralj nad vojsko,

kot tak, ki žalostne tolaži.