1Davidov, pouk.
Blagor mu, ki mu je krivičnost odpuščena,
ki mu je greh pokrit.
2Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde
in v čigar duhu ni prevare.
3Dokler sem molčal, so usihale moje kosti
zavoljo mojega neprestanega vzdihovanja.
4Zakaj noč in dan me je težila tvoja roka,
moja moč je ginila kakor v poletni vročini.
5Tedaj pa sem ti svoj greh priznal
in svoje krivde nisem prikrival.
Rekel sem: »Priznam svojo krivico Gospodu,«
in ti si odpustil krivdo mojega greha.
6Zato bo molil k tebi vsak pobožni
ob času stiske.
Če prideró velike vode,
njega ne bodo dosegle.
7Ti si mi zavetje, obvaroval me boš stiske,
z veseljem moje rešitve me boš obdal.
8Poučil te bom in pokazal pot, po kateri naj hodiš;
svetoval ti bom in upiral v tebe svoje oči.
9Ne bodite kakor konj in mezeg brez razuma,
katerih divjost se z uzdo in brzdo kroti;
sicer se ti ne približata!
10Mnogo bolečin ima brezbožnež;
kdor pa v Gospoda zaupa, njega milosrčnost obdaja.
11Veselite se v Gospodu in radujte, pravični,
in vriskajte vsi, kateri ste pravega srca!
Who We AreWhat We EelieveWhat We Do
2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.