1Zborovodju, po »Nemi golob v daljini«, Davidova himna, ko so ga Filistejci v Getu prijeli.
2Usmili se me, Bog, ker me vznemirjajo,
kar naprej me napadajo in stiskajo;
3moji sovražniki me vedno vznemirjajo,
zakaj mnogo jih je, ki se bojujejo zoper mene. –
Najvišji,
4ko me bo strah napadel,
bom v tebe zaupal!
5V Boga, čigar obljubo slavim,
v Boga zaupam, ne bom se bal:
kaj mi more storiti meso?
6Ves dan me obrekujejo,
vse njih misli so zoper mene.
7Shajajo se, prežé v zasedi,
pazijo na moje stopinje, strežejo mi po življenju.
8Za krivico jim poplačaj,
z jezo, o Bog, vrzi na tla ta ljudstva.
9Pota mojega begunstva so ti znana,
moje solze so spravljene v tvojem mehu.
Mar niso zapisane v tvoji knjigi?
10Tedaj se bodo nazaj obrnili moji sovražniki,
kadar te bom klical;
to dobro vem, da je z menoj Bog.
11V Boga, čigar obljubo slavim,
12v Boga zaupam, ne bom se bal:
kaj mi more storiti človek?
13Dolgujem ti, o Bog, obljube, ki sem ti jih storil,
opravil ti bom hvalne daritve,
14ker si smrti rešil moje življenje
in padca moje noge,
da bi še hodil pred Bogom, v luči živih.
Who We AreWhat We EelieveWhat We Do
2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.