5 Mojzes 32 - Ecumenical Edition（EKU）

1»Poslušajte, nebesa, hočem govoriti,

in zemlja naj čuje besede mojih ust!

2Kot dež naj kaplja moj nauk,

kot rosa naj pada moj govor,

kot ploha na sveže zelenje

in kot naliv na zelišče.

3Kajti ime Gospodovo bom oznanjal:

Dajajte čast našemu Bogu!

4Skala je, brez graje je

njegovo delo in vsa njegova pota so pravica;

Bog je zvest in brez krivice,

pravičen in poštèn je.

5Grdo so grešili zoper njega njegovi ne-otroci,

izprijen in popačen rod.

6Ali tako povračate Gospodu,

bedasto in nespametno ljudstvo?

Ni li tvoj Oče, ki te je ustvaril,

ki te je naredil in te utrdil?

7Spomni se dni starodavnih,

premisli leta od roda do roda!

Vprašaj svojega očeta, da ti oznani,

svoje starce, da ti povejo!

8Ko je Najvišji narodom dal posesti,

ko je ločil človeške otroke,

je določil ljudstvom meje

po številu Izraelovih sinov.

9Kajti Gospodov delež je njegovo ljudstvo,

Jakob njemu odmerjena dédiščina.

10Našel ga je v deželi puščave,

v pustinji, kjer tuli samota;

obdal ga je in nanj pazil,

varoval kot punčico svojega očesa.

11Kakor orel čuva nad svojim gnezdom,

kroži nad svojimi mladiči,

je razprostiral svoje peruti, ga sprejemal,

ga nosil na svojih krilih.

12Edini Gospod ga je vodil

in ni bilo tujega boga z njim.

13Dvignil ga je na višine dežele,

da je užival poljske sadove;

dal mu je srkati med iz skale

in olje iz trdega kremena,

14smetano govedi in drobnice mleko,

kakor tudi tolščo jagnjet in ovnov,

basanskih volov in kozlov,

s pšenico najboljšega jedra;

in pil si kri grozdja, vino iskreče.

15Pa Ješurun se je zredil in je brcal

– postal si debel, tolst in gladek –

in je zavrgel Boga, ki ga je ustvaril,

in zaničeval Skalo svojega rešenja.

16Dražili so ga s tujimi bogovi,

z gnusobami so ga jezili;

17darovali so besom, ne-bogu,

bogovom, ki jih niso poznali,

novim, pred kratkim nastalim,

ki jih niso častili vaši očetje.

18Zapustil si Skalo, ki ti je dala življenje,

in si pozabil Boga, ki te je ustvaril.

19Gospod je to videl in jih zavrgel,

nevoljen nad svojimi sinovi in hčerami,

20in rekel: ‚Skril bom pred njimi svoje obličje

in gledal, kaj bo njih konec;

kajti popačen rod so,

sinovi, ki v njih ni zvestobe.

21Razdražili so me z ne-bogom,

me vznevoljili s svojimi maliki;

zato jih bom podražil z ne-ljudstvom,

z nespametnim narodom jih bom razjezil.

22Kajti razvnel se je ogenj v mojem srdu,

dol do najspodnjega podzemlja,

žre zemljo in njene pridelke,

požiga temelje gorovja.

23Nakopičil bom nadnje nesreče,

postreljal nanje svoje puščice.

24Od lakote bodo medleli,

požrla jih bo vročica in huda kuga,

zobe zverin bom poslal mednje

s strupom plazilcev po prahu.

25Zunaj jih bo ugrabil meč,

po hišah pa groza,

mladeniča kakor devico,

dojenčka kot sivolasca.

26Rekel sem: Pokončal jih bom,

njih spomin bom izmed ljudi iztrebil,

27če bi se ne bal sovražnikove žalitve,

da ne bi njih zatiralci napak umeli,

da ne bi rekli: Naša roka je bila močna

in ni Gospod vsega tega storil!‘

28Kajti to so ljudstva brez razsodka

in v njih ni razuma.

29Ko bi bili modri, bi to razumeli

in mislili na svoj konec.

30Kako bi jih eden mogel poditi tisoč

in dva jih pognati v beg deset tisoč,

da jih ni prodala njih Skala

in da jih Gospod ni zapustil?

31Ni namreč njih ‚skala‘ kakor naša Skala

in naši sovražniki so temu priče.

32Kajti njih trta je od sodomske trte

in iz gomorskih nasadov;

njih grozdje je strupeno grozdje,

njih jagode so polne grenkobe,

33strup zmajev je njihovo vino

in grozen strup gadov.

34‚Ni li shranjeno to pri meni,

zapečateno v mojih zakladnicah?

35Moje je maščevanje in povračilo

ob času, ko jim noga omahne;

ker blizu je dan njih pogube

in naglo pride njihova usoda.‘

36Kajti Gospod bo prisodil svojemu ljudstvu pravico

in se usmilil svojih hlapcev,

ko uvidi, da je moč usahnila,

in ni več sužnja ne svobodnjaka.

37Tedaj poreče: ‚Kje so njih bogovi,

‚skala‘, h kateri so se zatekli,

38ki so uživali tolščo njihovih žrtev,

pili vino pitnih daritev?

Naj vstanejo, da vam dajo pomoči,

naj bodo nad vami zavetje!

39Poglejte zdaj, da sem jaz, dà, jaz,

in ni Boga poleg mene;

jaz jemljem življenje in ga dajem,

zadajem rane in jih ozdravljam,

in nihče ne more iz moje roke oteti.

40Dà, proti nebu bom dvignil svojo roko

in rekel: Kakor resnično živim na veke:

41ko nabrusim svoj meč, da se bo bliskal,

in seže moja roka po sodbi,

tedaj se zmaščujem nad svojimi zatiralci

in povrnem tem, ki me sovražijo.

42S krvjo upijanim svoje puščice,

in moj meč bo jedel meso:

kri ranjenih in ujetih,

glave sovražnih vojskovodij.‘

43Slavite, narodi, njegovo ljudstvo!

Kajti on maščuje kri svojih hlapcev

in z maščevanjem povrne svojim zatiralcem

in spravo izvrši za svojo deželo, svoje ljudstvo.«

44Mojzes je torej prišel ter ljudstvu glasno povedal vse besede te pesmi, on in Nunov sin Jozue.

45Ko je Mojzes do konca izgovoril vse te besede vsemu Izraelu,

46jim je rekel: »Vtisnite si v srce vse besede, ki vam jih danes zabičujem, in zapovejte svojim otrokom, naj natančno spolnjujejo vse besede te postave.

47Kajti to ni prazna beseda za vas, temveč to je vaše življenje in po tej besedi boste dolgo prebivali v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo sprejmete v last!«

Mojzesov pogled v obljubljeno deželo

48Isti dan je Gospod govoril Mojzesu:

49»Pojdi na to Abarimsko pogorje, na goro Nebo, ki je v moabski deželi nasproti Jerihi, in poglej kanaansko deželo, ki jo dajem v last Izraelovim sinovom!

50Potem umri na gori, ki pojdeš nanjo, in se pridruži svojemu ljudstvu, kakor je umrl tvoj brat Aron na gori Hor in bil pridružen svojemu ljudstvu;

51zato ker sta se pregrešila zoper mene med Izraelovimi sinovi pri Vodi Meribi v Kadesu v Sinski puščavi, ker me nista kot svetega izpričala pred Izraelovimi sinovi!

52Kajti videl boš pred seboj deželo, ki jo dajem Izraelovim sinovom, vanjo pa ne pojdeš.«