Nehemija 2 - Ecumenical Edition（EKU）

Nehemijeva pooblastila

1Bilo je v mesecu nisanu, v dvajsetem letu kralja Artakserksa. Vino je bilo pred njim. Vzel sem vino in ga podal kralju. Sicer pred njim nisem bil žalosten,

2vendar me je kralj vprašal: »Zakaj je tvoj obraz žalosten? Saj vendar nisi bolan! In če ne, imaš skrb v srcu.« Zelo sem se prestrašil.

3In odgovoril sem kralju: »Živel kralj na veke! Kako bi ne bil žalosten, ko je mesto, kjer so grobovi mojih očetov, opustošeno in njegova vrata sežgana z ognjem!«

4Kralj me je vprašal: »Ali kaj želiš?« Tedaj sem pomolil k nebeškemu Bogu

5in nato kralju odgovoril: »Ako se kralju prav zdi in ti je tvoj hlapec po volji, me pošlji v Judejo, v mesto grobov mojih očetov, da ga pozidam!«

6Kralj in njegova žena, ki je sedela zraven njega, sta me vprašala: »Doklej boš hodil in kdaj se vrneš?« Ko sem kralju naznanil čas, mu je bilo všeč, da me pošlje.

7Tudi sem kralju rekel: »Če se kralju prav zdi, naj se mi dajo pisma za namestnike onkraj veletoka, da mi dovolijo prehod, dokler ne pridem v Judejo,

8in pismo za Asafa, nadzornika kraljevega gozda, da mi dá lesa, da pokrijem vrata tempeljskega gradu, in za mestno obzidje in za hišo, v katero pojdem.« Kralj mi je dal tudi to, ker je bila dobrotljiva roka mojega Boga nad mano.

9Ko sem prišel k namestnikom onkraj veletoka, sem jim izročil kraljeva pisma. Kralj pa je poslal z menoj tudi vojne častnike in konjenike.

10Ko sta to slišala Horonec Sanabalat in suženjski Amonec Tobija, jima je bilo silno zoprno, da je prišel nekdo skrbet za blagor Izraelovih sinov.

Sklep, da se obzidje pozida

11Prišel sem v Jeruzalem in bil ondi tri dni.

12Potem sem se ponoči vzdignil in z menoj nekaj mož. Nisem pa nikomur povedal, kaj mi je moj Bog dal v srce, da storim za Jeruzalem. Tudi nisem imel drugih živali pri sebi razen živali, ki sem jo jahal.

13Tako sem šel ponoči skozi Dolinska vrata mimo Zmajevega studenca h Gnojnim vratom. Pregledoval sem jeruzalemsko zidovje, ki je bilo podrto, in njegova vrata, ki so bila sežgana z ognjem.

14Šel sem dalje k Studenčnim vratom in h kraljevemu ribniku. Ondi ni bilo prostora za žival, na kateri sem bil, da bi šla dalje.

15Šel sem torej še ponoči po dolini in pregledoval zidovje. Vrnil sem se skozi Dolinska vrata in odšel domov.

16Predstojniki pa niso vedeli, kod sem hodil in kaj sem delal. Doslej namreč nisem nič povedal ne Judom ne duhovnikom ne plemičem ne predstojnikom ne drugim, ki so bili zaposleni pri delu.

17Zdaj pa sem jim rekel: »Vidite, v kakšni nadlogi smo. Jeruzalem je podrt in njegova vrata so sežgana z ognjem. Pridite, pozidajmo jeruzalemsko zidovje, da ne bomo več v zasramovanje!«

18Potem sem jim naznanil, kako je bila dobrotljiva roka mojega Boga nad menoj in kaj mi je kralj povedal. Tedaj so rekli: »Vstanimo in zidajmo!« In pogumno so se lotili dobrega dela.

19Ko so to slišali Horonec Sanabalat in suženjski Amonec Tobija in Arabec Gosem, so nas zasramovali in se nam rogali ter govorili: »Kaj je to, kar delate? Ali se hočete kralju upreti?«

20In v odgovor sem jim rekel: »Nebeški Bog nam bo dal srečo, in mi, njegovi hlapci, hočemo vstati in zidati. Vi pa nimate ne deleža ne pravice ne spomina v Jeruzalemu.«