4 Mojzes 11 - Ecumenical Edition（EKU）

1Ljudstvo je začelo glasno godrnjati pred Gospodom, da se mu slabo godi. Gospod je slišal, njegova jeza se je vnela in Gospodov ogenj je zagorel proti njim in uničil del tabora.

2Tedaj je ljudstvo vpilo k Mojzesu; Mojzes pa je molil h Gospodu in ogenj je ugasnil.

3Tisti kraj so imenovali Tabera, ker je zagorel proti njim Gospodov ogenj.

4Drhal, ki je bila med njimi, se je vdala poželjivosti; tedaj so tudi Izraelovi sinovi zopet tarnali in so govorili: »Kdo nam bo dal mesa jesti?

5Spominjamo se rib, ki smo jih v Egiptu zastonj jedli, kumar, dinj, luka, čebule in česna.

6Sedaj pa naše življenje hira; ničesar ni, naše oči ne vidijo drugega kakor mano.«

7Mana pa je bila kakor koriandrovo seme in podobna bdeliju.

8Ljudstvo je hodilo okoli in jo nabiralo in mlelo na žrmljah ali trlo v možnarjih in kuhalo v loncih in delalo iz nje kolače; njen okus je bil kakor okus oljnatega kolača.

9Ko je padala ponoči rosa na tabor, je padala nanj tudi mana.

10Mojzes je torej slišal, da je ljudstvo tarnalo po svojih rodovinah, vsak pri vhodu v svoj šotor. Gospodova jeza se je silno razvnela in tudi Mojzesu ni bilo všeč.

11Tedaj je Mojzes rekel Gospodu: »Zakaj tako hudo ravnaš s svojim hlapcem in zakaj nisem našel milosti v tvojih očeh, da si naložil name breme vsega tega ljudstva?

12Sem li mar jaz spočel vse to ljudstvo, sem ga mar jaz rodil, da mi praviš: ‚Nosi ga v svojem naročju, kakor nosi pestunja dojenčka, v deželo, ki si jo s prisego obljubil njihovim očetom?‘

13Od kod naj vzamem mesa, da bi ga dal vsemu temu ljudstvu? Tarnajo namreč pred menoj in pravijo: ‚Daj nam mesa jesti!‘

14Jaz sam ne morem nositi vsega ljudstva; kajti pretežko je zame.

15Ako hočeš tako z menoj ravnati, me rajši, prosim, usmrti, če sem našel milost v tvojih očeh, da ne bom gledal svoje nesreče!«

16Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Zberi mi sedemdeset mož izmed Izraelovih starešin, o katerih veš, da so starešine ljudstva in njegovi voditelji! Pripelji jih k shodnemu šotoru, da se postavijo tam poleg tebe!

17Stopil bom dol in bom ondi govoril s teboj; vzel bom od duha, ki je nad teboj, in ga dal nadnje, da bodo nosili s teboj vred breme ljudstva in ga ne boš več sam nosil.

18Ljudstvu pa reci: Posvetite se za jutri in jedli boste meso! Kajti tarnali ste glasno pred Gospodom in govorili: ‚Kdo nam bo dal mesa jesti? V Egiptu se nam je vendar dobro godilo!‘ In Gospod vam bo dal mesa jesti.

19Jedli ga boste ne samo en dan, ne dva dni, ne pet dni, ne deset dni, ne dvajset dni,

20marveč ves mesec dni, dokler vam ne zasmrdi in se vam ne zagabi. Kajti zavrgli ste Gospoda, ki je med vami, in tarnali pred njim, govoreč: ‚Zakaj smo vendar šli iz Egipta?‘«

21Mojzes je dejal: »Šeststo tisoč mož pešcev šteje ljudstvo, med katerim bivam, in ti praviš: ‚Dal jim bom mesa, da ga bodo jedli mesec dni.‘

22Ali se bo zaklalo zanje toliko drobnice in govedi, da bo zanje zadostovalo? Ali se jim bodo zbrale vse ribe morja, da bo zanje dovolj?«

23Gospod pa je odgovoril Mojzesu: »Ali je morda Gospodova roka preslaba? Sedaj boš videl, ali se bo moja beseda pred teboj spolnila ali ne.«

24Mojzes je odšel, povedal ljudstvu Gospodove besede in zbral sedemdeset mož izmed starešin ljudstva ter jih postavil okrog šotora.

25Gospod je stopil dol v oblaku in govoril z njim; vzel je od duha, ki je bil nad njim, in ga dal nad sedemdeset starešin. Ko je duh prišel nadnje, so prerokovali, pozneje pa ne več.

26Dva moža pa sta ostala v taboru; enemu je bilo ime Eldad, drugemu pa Medad. Duh je prišel tudi nadnju; bila sta namreč med zapisanimi, nista pa šla k šotoru; in prerokovala sta v taborišču.

27Pritekel pa je mladenič in naznanil Mojzesu ter rekel: »Eldad in Medad prerokujeta v taborišču.«

28Tedaj je izpregovoril Nunov sin Jozue, ki je bil izza svoje mladosti Mojzesov služabnik, in rekel: »Moj gospod, Mojzes, zabrani jima!«

29Mojzes mu je odvrnil: »Kaj se vnemaš zame? O, da bi vse Gospodovo ljudstvo prerokovalo! Da bi dal Gospod svojega duha nadnje!«

30Potem se je Mojzes vrnil v tabor, on in Izraelovi starešine.

31Tedaj se je dvignil veter po Gospodovem ukazu in prinesel prepelic od morja sem ter jih nasul na taborišče, dan hoda daleč v vsako smer okrog taborišča, okrog dva komolca visoko od tal.

32Ljudstvo je bilo pokonci ves tisti dan, vso noč, ves naslednji dan, in nabiralo prepelice; kdor je malo nabral, jih je imel deset mer. Razpoložili so si jih okrog taborišča.

33Meso je še bilo med njihovimi zobmi, še ni bilo použito, ko se je vnela Gospodova jeza zoper ljudstvo. Gospod je udaril ljudstvo s silno veliko nesrečo.

34Zato so imenovali tisti kraj Kibrottaava, ker so tam pokopali ljudstvo, ki se je vdalo poželjivosti.

35Od Kibrottaave je odrinilo ljudstvo v Haserot; v Haserotu so ostali.