Knige žoltárske 109 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

CIX. ŽOLTÁR.Proroküvanje od Judo, i židovov nevernosti prôti Kristuši.

1Dávida Žoltár k naprêspêvanji.

Bôg, tí moja díka nemúči!

2Ár so neverna i jálna vüsta svoja prôti meni ôdprli: i gučíjo prôti meni z lažlivim jezikom.

3Odürností rečí gučíjo nad méne povséd, i borijo se z menom brez zroka.

4Za tô, kâ jas njé lübím, se protivíjo z menom; jas pa molim.

5Oni mi povrnjávajo z hüdím za dobro, i odürjávanje za lübézen mojo.

6Postavi nad njim nepobožnoga, i šatan naj stojí kre dêsne njegove.

7Gda se bode sôdo, naj odhája kak hüdi, i molítev njegova bojdi grêh njemi.

8Malo bojdi dnévov njegovi, i čést njegovo naj vzeme drügi.

9Deca njegova naj bodo sirôte, i žena njegova vdovica.

10I naj se potepajôč potêple deca njegova, ino se kutšári med opüsčenjem svojim.

11Naj posodník vse pod sébe potégne, ka on má; ino tühénci porobijo poištvo njegovo.

12Naj ga nede, kí bi njemi smilenost skázao; niti nede, kí bi se smilüvao nad sirôtami njegovimi.

13Ostánki njegovi se naj vöstrêbijo: v drügom koleni se vö zbriši imé njíhovo.

14Naj príde spômenek hüdôba očév njegovi pri Gospodni, i grêh materé njegove se naj doli nezbríše.

15Naj bodo pred očmí Gospodna vsigdár, i on naj doli zbríše na zemli spômenek njíhov.

16Záto, kâ se je nej spômeno činiti smilenosti; nego je preganjao človeka vbôgoga i siromáka; i tú žnoga vu srci, da bi ga vmôro.

17I da je lübo prekléstvo, záto príde ono na njega; i nej je méo dopádnenjá vu blagoslovi, záto daleč ostáne od njega.

18I oblêkao je prekléstvo, kak gvant svoj, i notri je šlo, kak voda v črêva njegova, i kak oli, v kôsti njegove.

19Bojdi njemi, kak gvant, šteroga oblečé, i liki pojás, z šterim se vsákdén opašüje.

20Tákši nájem bojdi protivníkom mojim od Gospodna, i gučéčim hüda na düšo mojo.

21Tí pa Gospodne, Gospodne, bojdi z menom za volo iména tvojega, ár je pokojéča milost tvoja. Oslôbodi me.

22Ár sem jas vbôg ino siromák, i srce moje je oranjeno znôtra vu meni.

23Jas, kak sénca, gda lêhne tá odhájati morem; pregnan sem, liki kobilice.

24Kôlina moja drgečejo od posta, i moje têlo je lôše, i brez tüčave.

25Záto sem njim včinjen k špoti, gda me vídijo, kívajo z svojimi glavámi.

26Pomozi mi, o Gospodne, Bôg moj! zdrži me z milošče tvoje.

27Tak, da morejo spoznati, kâ je tvoja rôka tô, kâ si tí, Gospodne tô včíno.

28Či oni preklinjajo, tí blagoslávlaj; či na méne stánejo, naj se osramotíjo; da se radüje sluga tvoj.

29Naj bodo protívnici moji oblečeni z sramôtov; íno se odenejo z špotom, liki z plaščom.

30Díčo bodem Gospodna z vüstami mojimi jáko, i na srêdi vu vnožini ga bodem hválo.

31Záto, kâ stojí kre dêsne tomi vbôgomi, da ga zdrží od oni, kí osodjávajo žítek njegov.