Djánje 26 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XXVI. TÁL.I. Pavel se pred Agrippom zagovárja 1–23.II. Festuš ga za norca drži 24–27.III. Agrippa malo, kâ je nej krstšenik 28–32.I.

1Agrippa pa erčé Pavli: dopüščeno ti je, naj sám za sébe gučíš. Teda Pavel vtégnovši rokô etak se je zagovárjo.

2Od vsega toga, za šteroga volo se tôžim od Židovov, Agrippa král, za bláženoga se držim: ka se mi je dnes pred tebom potrêbno zagovárjati.

3Naj bole záto, ka znaš vse Židovske i návade i spitávanja. Prosim te tak; trplivo me poslüšaj.

4Žítek istina moje mladosti, kákši je bio od začétka med mojim národom vu Jerušálemi, znájo vsi Židovje.

5Liki kí so me ešče prvle zdávnja poznali (čiščéjo svedočiti) kâ sem pôleg naj trdnêšega réda našega vadlüvanja zívo, kak Farizeuš.

6I zdaj za volo vüpanja obečanja, štero je včinjeno očákom od Bogá, stojim eti pod sôdbo vrženi.

7K šteromi vüpanji ka prído: dvanájsetera pokolênja naša, neprestanoma nôč i dén Bôgi slüžéča, se vüpajo. Za etoga vüpanja volo se tôžim, Agrippa král, od Židovov.

8Ka? jeli za nevervano delo se sôdi pri vas: či Bôg mrtve zbüdjáva?

9Ja sem istina mêno pri sebi: ka mi prôti iméni Jezuša Nazarenskoga vnôga trbê činiti.

10Štero sem i činio vu Jerušálemi: i vnôge ti svéti sem jas vu temnico zápro, geto sem od vládnikov popovski oblást vzéo; i gda bi se meli bujti, i jas sem pravo na njé šentencio.

11I po vsej správiščaj gôstokràt sem je kaštigao i priprávlao sem je preklinjati: i jáko sem besno na njé pregánjajôči je notri do slêdnji mêst.

12V kom sem šô i vu Damaškuš z oblástjov i z slobočinov od víšešnji popov vzétov.

13Opôdné pa na pôti vido sem, ô král! ka me je z nebés od svetlosti sunca vékša svetlost okôli vzéla, i one; kí so z menom šli.

14Gda bi pa mí vsi doli spadnoli na zemlo; čüo sem glás meni govoréči i erkôči z židovskim jezikom: Šaul, Šaul, ka me pregánjaš? žmetno je tebi prôti spici brsati.

15Jas sem pa erkao: što si, Gospodne? On je pa erkao: jas sem Jezuš; šteroga tí pregánjaš.

16Ali stani gori i stôpi na nogé tvoje. Ár za toga volo sem se ti zkázao: ka te včinim slüžbeníka i svedoka i oni, štera si vido, i oni, štera se ti pokážejo.

17Ár te vö oslobodim z etoga lüdstva i z poganov, med štere te zdaj pošílam.

18Naj njim odpréš oči njihove; da se povrnéjo od kmice vu svetlost, i z oblásti šatanove k Bôgi, i vzemejo odpüščanje grêhov i öročino med posvečenimi po veri štera je vu meni.

19Záto, Agrippa král, nej sem bio neveren nebeskomi vidênji.

20Nego v Damaškuši bodôčim oprvič i v Jerušálemi i po vsoj krajini Judee, potom i poganom sem nazviščávao: ka bi pokôro činíli i povrnoli bi se k Bôgi vrêdna pokôre dela činéči.

21Za tê volo so mešteli Židovje, popádjenoga vu Cérkvi, svojmi rokami vmoriti.

22Ali pomôč sem dôbo od Bogá i notri do etoga dnéva stojim, svedôstvo činéči málomi i velikomi nikaj zvün toga nej govoréči, štera so i prorocke i Môšeš gúčali; ka májo bidti.

23Ka je Kristuš mogao trpeti i prvi z gori stanenjá mrtvi svetlost nazviščàvati etomi lüdstvi i poganom.

II.

24Gda bi pa eta na svoje zagovárjanje gúčao: Festuš z velikim glásom velí: blázníš Pavel, vnôga písma te na bláznost obráčajo.

25On pa erčé: ne bláznim, zmožni Festuš; nego istine i trêznosti reči gučim.

26Ár zná od tê král; pred šterim i srčno gučim. Ár, ka bi kâ toga skritoga bilô pred njim, ne verjem: ár je tô nej v kôti včinjeno.

27Verješ král Agrippa prorokom? Znám, ka verješ.

III.

28Agrippa pa erčé Pavli: malo, ka me na njé ne vzemeš; naj krstšenik bodem.

29Pavel pa erčé: želêm od Bogá i vu malom i vu vnogom nej li samo tebé, nego i vse poslüšajôče mené dnes tákše bidti; kakši sem i jas, zvün etoga vezala.

30I gda bi on eta erkao: gori je stano král i poglavár i Bernice i kí so ž njimi sédeli.

31I na strán so se obrnoli gúčali so si med sebom govoréči: ete človik je nikaj smrti ali vôze vrêdnoga nej včíno.

32Agrippa pa Festuš erčé: té človik bi se mogao odpistiti; da bi ne zezávao Casara.