1Vu oni dnévi prišao je Ivan krstitel predgajôči vu püščávi Judee.
2I govoreči: povrnte se; ár se je približalo Králevstvo nebesko.
3Ár je eto, ka, je povêdano od Ežaiáša proroka govoréčega: glás kričéčega vu püščávi, napravlajte pôt Gospodnovo, rávne činte steze njegove.
4On pa, Ivan, je meo odetel svojo z gomilskoga kosminja i remeni pojás okôli ledevjôv svoji: njegova hrána je pa bila, kobiice i polski méd.
5Teda je vö šô k njemi Jerušalem, i vsa Judea, i vse okôli Jordáná ležajôče držéle.
6I okrsčávali so se v Jordáni od njega, vadlüvajôči grêhe svoje.
7Gda bi pa vido vnôge z Farizeušov i z Sadduceušov prihájajôče k svojemi krsti, erkao njim je: zleženjé vipere, što vám je pokázao bèžati od prišestne srditosti?
8Prinášajte záto sád vrêdni pokôre.
9I ne štímate ešče kâ bi pravili vu sebi: očo mámo Abraháma. Ár velim vám, kâ je zmožen Bôg z etoga kaménja zbüditi sini Abrahámi.
10Že je pa i sekera na korenjé drevja položena. Záto vsáko drêvo, štero ne prináša dobroga sáda, se vö vsečé, i na ogen vrže.
11Jas istina krstšávam vás vu vodi na pokôro: ki pa za menom pride, močnêši je od méne, šteroga šôlincov sem nej vrêden nositi; on bode vás krstšávao v Svétom Dühi, i v ognji.
12Šteri má vejačo vu rôki svojoj, i ščisti gümno svoje, i vküp správi pšenico svojo v škegen; pleve pa zežgé z nevgašenim ognjom.
II.13Teda je prišao Jezuš od Galilee k Jordáni k Ivani da bise krsto od njega.
14Ivan se je pa odgovárjao erkôči: meni se je potrêbno od tébe krstiti, i ti kmeni prihájaš?
15Odgovoréči pa Jezuš erkao njemi je: niháj zdâ; ár se tak dostája náj spuniti vso pravic o. Teda ga je püsto.
16I okrsčen Jezuš preci je gori šô, od vodé: i ovo, odprla so se njemi nebésa, i vido je Dühá Božega doli idôčega, liki golôba, i idôčega na njega.
17I ovo glás z nebés govoréči: ete je Sin moj, te lübléni: v kom se mi je dopadnolo.
Who We AreWhat We EelieveWhat We Do
2025 by iamachristian.org,Inc All rights reserved.