Lükáč 4 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

IV. TÁL.I. Od Kristušovoga vu püščávi sküšávanja 1–13.II. Začne svojo prorocko čést 14–30.III. Zgánja vragé 31–41.IV. Moli vu püščávi 42–44.I.

1Jezuš pa pun z svétim Dühom, povrno se je od Jordána, i pelan je v Dühi vu püščávo.

2Gde je štiridesét dní sküšávani bio od vrága; i nikaj je nej jo, vu dnévi oni; i, gda bi se oni spunili, obslêdnjim je ogládo.

3Erkao njemi je pa vrág: či si Sin Boži, povej kamni etomi, naj bode krüh.

4I odgôvoro je njemi Jezuš govoréči: pisano je, kâ nej z samim krühom bode živo človek, nego z vsákov rečjov Božov.

5I, gda bi ga pelao vrág na edno visiko gorô, pokázao njemi je vse králevčine toga svêta vu ednom očnomegnjeni.

6I erčé njemi vrág: tebi dám vso eto oblást, i díko njihovo, ár je meni dána; i komi jo ščém, tomi jo dám.

7Záto tí či boš me molo, vsa bodo tvoja.

8I odgovoréči njemi erkao je Jezuš: idi kraj od méne Šatan. Ár je písano: moli Gospodnoga Bogá tvojega, i njemi samomi slüži.

9I pelao ga je v Jerušálem, i postavo ga je na perotnico cérkvi, i erkao je njemi: či si Sin Boži, vrži se odnut doli.

10Ár je písano: kâ angelom svojim zapovê od tébe, naj te varjejo.

11I kâ te na roke vzemejo, da skákšim tálom ne vdáriš vkamen nogô tvojo.

12I odgovoréči erkao je njemi Jezuš: povêdano je: ne sküšávaj Gospodna Bogá tvojega.

13I, gda bi skončao vse sküšávanje te vrág, odíšo je od njega do časa.

II.

14I povrno se je Jezuš vu môči Düha v Galileo; i vö je zišao glás od njega po cêloj okôli bodôčoj krajíni.

15I on je včio vu njihovi správiščaj, i vsi so ga díčili.

16I prišao je vu Nazaret, gde se je gori zhráno; i notri je šô pôleg šegé svoje vu dnévi ti sobôt vu správišče, i gori je stano, da bi čteo pismo.

17I dáne so njemi knige Ežaiáš proroka; i gda bi te knige ôdpro, najšao je mesto, gde je bilô písano:

18Düh Gospodnov je nad menom; záto me je namazao, na nazveščávanje Evangelioma siromákom me je poslao, vráčiti te potrtoga srcá, predgati vôznikom odpüščanje, i slêpim preglédanje, odpüstiti zlámane vu odpüščanji.

19Predgat leto Gospodnovo to priétno.

20I, gda bi zasükao te knige, nazáj je je dáo slugi, i seo si je; i vse očí so vu správišči na njega bilé obrnjene.

21Záčao je pa praviti njim: dnes je spunjeno písmo eto vu vühaj vaši.

22I vsi so njemi svedôstvo dávalí, i čüdivali so se nad timi milostivnimi réčmí, štere so shájale z vüst njegovi, i pravili so: nej je ete sin Jožefov?

23I erčé njim: kakpa, liki mi pravili bodete eto prispodobnost: vráč zvráči sám sebé. Šterakoli smo čüli včinjena v Kapernaumi, včini i eti vu tvojoj domovini.

24Erčé pa: zaistino velim vám, kâ je ni eden prorok nej priéten vu domovini svojoj.

25Vu istini pa velim vám: vnôge vdovice so bilé vu dnévi Eliáša v Izraeli, gda je zaprta bíla néba trí léta i šést mésecov tak, da je veliki glád grátao na vsoj zemli.

26I dönok ni k ednoj ž njih je nej poslan Eliáš, nego vu Šarepto Šidona, k ženi vdovici.

27I vnôgi gobavci so bilí za Elizeuša proroka v Izraeli; i nišče ji je nej očiščeni, nego Náaman Širiánski.

28I napunjeni so vsi z srditostjom vu správišči, kí so eta slíšali.

29I gori stanovši, vö so ga vrgli z mesta; i pelali so ga na vrih bregá, na kom je njihovo mesto bilô zozidano, da bi ga doli sünoli.

30On pa prêk po srêdi njih idôči, odíšao je.

III.

31I doli je šô v Kapernaum mesto Galilee, i včio je je vu sobottáj.

32I čüdivali so se nad včenjom njegovim, ár je zmózna bíla rêč njegova.

33I bio je vu správišči eden človek, šteri je nečístoga vrajžega dühá meo, i z velikim glásom je gori skríčao.

34Govoréči: Ah! ka nám je s tebom Jezuš Názarenski? Prišao si, da bi nás pogübo? znám te, što si, ov svéti Boži.

35I poštrájfao ga je Jezuš govoréči: obnêmi, i vö idi ž njega. I vrgao ga je te vrág na srèdo; i vö je šô od njega, ali nikaj njemi je nej škôdo.

36I prišao je stráh na vse, i zgovárjali so si med sebom govoréči: ka je tô za rêč, kâ vu oblásti i môči zapovedáva tim nečístim dühom, i vö idejo?

37I vö je zíšao glás od njega vu vse mesto okôli bodôče držéle.

38Gda bi pa gori stano vö idôči z správišča, šô je notri vu hižo Šimonovo. Punica pa Šimonova je veliko tréšliko mêla; i prosili so ga za njô.

39I postanovši pred njôv, poštrájfao je to tréšliko, i nihála jo je; i preci gori stanovši, slüžila njim je.

40Doli idôče pa sunce, vsi, kí so meli nemočne vu rázločni betégi, pripelali so je k njemi; on je pa na vsákšega onih rokè gori djáo, i zvráčo je je.

41Vö so pa šli i vrazjé od vnôgi, kričéči i govoréči: tí si Kristuš, ov Sin Boži. I poštrájfavši je, nej njim je dopüsto gúčati; ár so znali, kâ je on Kristuš.

IV.

42Gda je pa dén grátao, vö idôči šô je vu püsto mesto, i lüdstvo ga je iskalo; i prišli so notri do njega, i zadržávali so ga, da bi nê odhájao od njih.

43On je pa erkao njim: i drügim mêstam mi je potrêbno nazveščávati králevstvo Bože; ár sem nato poslani.

44I predgao je vu správiščaj Galilee.