Mátaj 15 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XV. TÁL.I. Vučenike prôti mujvanji zagovárja 1–20.II. Od Kananinske žené 21–28.III. Vnôgi se zvráčijo í nasitíjo 29–39.I.

1Teda so pristôpili k Jezuši Jerušálemski pisáčke i Farizeuške govoreči:

2Zaka vučenícke tvoji prestáplajo nastávlenja ti Starišov? Ár si ne mujvajo roké svoje; gda krüh jejo.

3On pa odgovoréči erkao njim je: zakaj i vi prestáplate zapovedi Bože za volo vašega nastávlenja?

4Ár je Bôg zapovedao erkôči: poštüj očo tvojega i mater tvojo, ino: ki hüdôgučí Oči, ali materi, z smrtjom se naj zkonča.

5Ví pa právite: šterikoli erčé oči, ali materi: šterikoli dár je od méne, hasni tebi; te je že spuno štrto zapoved, či se gli nigdár nepoštüje očé svojega i materé svoje.

6I zavrgli ste zapoved Božo za volo nastávlenjá vašega.

7Skazlívci, dobro je proroküvao od vás Ežaiáš govoréči:

8Eto lüdstvo se k meni približáva z vüstami svojmi, i z lampami me česti; ali srcé njihovo je daleč od méne.

9Ali zamán me čestíjo, da včijo tákše návuke, ki so zapôvedi lüdi.

10I prízvajôči lüdstvo erkao njim je: slíšajte i razmête.

11Nê to notri idôče vu vüsta, oskruni človeka; nego to vö idôče z vüst, ono oskruni človeka.

12Teda pristôpivši vučenícke njegovi erkli so njem: znáš, kâ so se Farizeuške, slišavši tô rêč, spáčili?

13On pa odgovoréči erkao je: vsákše vsajenjé, štero je nej vsádo Oča moj nebeski, vö se strêbi.

14Nihájte je: slêpi voji so ti slêpi. Slêpi pa slêpoga či bode vodo; obá v jamo spádneta.

15Odgovoréči pa Peter erkao njemi je: razloži nám eto príliko.

16Jezuš je pa erkao: ešče ste i ví brezi rázuma?

17Ne razmite, kâ vse, notri idôče vu vüsta, v črevô ide, i vu očiščávnico se vö vrže?

18Štera pa vö ido z vüst, z srcá zhájajo, i ona oskrunijo človeka.

19Ár z srcá zhájajo hüda mi’šlênja, lüdomorstvo, práznosti, kurvêštvo, tatíja, krivo svedôstvo, preklínjanje.

20Eta so tà, štera oskrunijo človeka; ali z nemujvanimi rokami jesti, ne oskruni človeka.

II.

21I vöidôči odnut Jezuš, nazáj je šô na krajíno Tiruša i Šidona.

22I ovo edna žena Kananinska od krajín tisti vö idôča, je kríčala njemi govoréča: smilüj se nad menom, Gospodne, Sin Dávidov, čí moja se hüdô mantrá od vrága!

23On ji je pa nej odgôvoro ni edno rêč. I pristôpivši vučenícke njegovi, prosili so ga, govoréči: odpüsti jo, ár kričí za nami.

24On je pa odgovoréči erkao: nej sem poslan; nego k pogüblénim ovcám hiže Izraelske.

25Ona pa pridôča prosila ga je, erkôča: Gospodne, pomozi mi.

26On pa odgovoréči, erkao je: nej je dobro vzéti krüh decé i ščencom vržti.

27Ona je pa erkla: tak je Gospodne; ár i ščenci jejo z drobtinja, štero káple z stola njihovi gospodárov.

28Teda odgovoréči Jezuš erkao je njê: o žena! velika je tvoja vöra; bojdi ti kak ščéš. I ozdrávila je čí njé od tiste vöre.

III.

29I odidôči Jezuš od tistec prišao je k môrji Galileánskomi; i gori idôči na gorô, doli je seo tam.

30I prišlo je k njemi lüdstva vnogo majôči sebom plantave, slêpe, nème, rône, i vnôge drüge; i položili so je k nogám Jezušovim, i zvráčo je je.

31Tak, da so se lüdjé čüdivali vidôči nême gučéče, rône zdrave, plantave hodéče i slêpe vidôče; i díčili so Bogá Izraelskoga.

32Jezuš je pa vküp zézvao vučeníke svoje i erkao je: z srcá mi je milo to lüdstvo; âr so že trí dní pri meni, i nemajo kâ jesti; i na tešče je pa odpüstiti neščem; da kak na pôti ne pomenkájo.

33I erčéjo njemi vučenícke njegovi: gde bi mi vzéli teliko krüha vu püščávi; kâ bi teliko lüdstva nasitili?

34I erčé njim Jezuš: keliko lêbov krüha máte? oni pa erčéjo: sedem i edno malo ribic.

35I zapovedao je lüdstvi doli sêsti na zemlo.

36I vzéo je ti sedem lêbov krüha i ribice blagoslovivši vlomo je, i dáo je je vučeníkom svojim: vučenícke pa lüdstvi.

37I jeli so vsi i nasičeni so; i nábrali so, ka je gori ostanolo zlámanja drobtinja sedem košárov puni.

38Bilô ji je pa, kí so jeli, štiri jezero možôv brezi žén i otrôk.

39I odpüstivši to lüdstvo, stôpo je vu ládjo, i prišao je vu krajíne Magdale.