Djánje 13 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XIII. TÁL.Pavel i BarnabášI. na predganje odločena Šergiuša povrnéta. Elimáša pa oslepita 1–13.II. Vu Antiohii se od Židovov z Evangeliomom vrét zavržeta 14–47.III. Evangeliom poganom na radost, sebi na pregánjanje predgata 48–52.I.

1Bilí so pa níki vu Antiohie gmajni prorocke i vučitelje, kakti Barnabáš i Šimeon, kí se je zváo Niger, i Luciuš Cireneánski, i Manaen, kì je z Herodeš štrtákom gori zhránjeni, i Šauluš.

2Gda bi pa oni slüžili Gospodni ino bi se postili, erčé svéti Düh: odlôčte mi tak Barnabáša i Šauluša na delo, na štero sem njidva pôzvao.

3Teda so se postili i molili, i položili so roké svoje na njidva, odpüstili so njidva.

4Záto oneva vö poslana od Dühá svétoga, šla sta vu Selevcio; od tistec sta se pa odpelala na ládji v Cipruš.

5I, gda bi bilá vu Salamiši, nazviščávala sta rêč Gospodnovo vu správiščaj Židovski; mela sta pa i Ivana slugo sebom.

6Obhodéči pa te záton notri do Páfuša, najšla sta nikšega čalejra krívoga proroka Židova, komi je bilô imé Bar Jezuš.

7Kí je bio z namestníkom Sergiuš Pavlom z rázumnim možom. Té, prizvavši Barnabáša i Šaula, želo je od njiva čüti rêč Božo.

8Prôti njemi je pa stano Elimáš čalejr, (ár se tak raskláda imé njegovo) ískjôči odvrnôati namestníka od vere.

9Šauluš pa (kí se i Pavel zové), pun Düha svétoga gléda v njega.

10I erčé: o pun vse jálnosti i vse hüdôbe, sin vrajži, protivnik vse pravice, ne hejnjaš odvračati rávne potí Gospodnove?

11I ovo zdaj je rôka Gospodnova nad tebom, i boš slêpi, i ne boš vido sunca do gvüšnoga vrêmena. Preci je pa spádnola na njega temnost i kmica; i okôli hodéči ískao je, kí bi ga za rókô vodo.

12Teda vidôči namestník, kâ se je zgôdilo, vervao je, i čüdivao se je nad Gospodnovim návukom.

13Püstili so se pa od Páfuša Pavel, i kí so okôli njega bilí, prišli so v Pergo Pamfilie. Ivan je pa odstôpo od njíh, i povrno se je v Jerušálem.

II.

14Ovi pa prêk idôči od Perge, prišli so v Antiohio Pizídie; i notri idôči vu správišče v sobotni dén, doli so si seli.

15Po čtênji pa prádve i Prorokov poslali so vládnicke správišča k njim govoréči: možje bratje, či je rêč vu vami na opomínanje lüdstva, gúčte.

16Gori stanovši pa Pavel, i kívavši na tihoto z rokôv erčé: možje Izraelski, i kí se bojíte Bogá, poslüšajte.

17Bôg lüdstva etoga Izraelskoga je odébrao očáke naše i lüdstvo je zvíso, gda bi tühénci bilí vu Egiptomskoj zemli, i z visikov ramov je je vö ž njé spelao.

18I štiridesét lêt vrêmena je trpo njihovo šegô vu püščávi.

19I doli porüšivši sedméro národa vu Kánaánskoj zemli, šoršom njim je razdêlo ovi zemlô.

20I po tom, liki štiri stô i pétdesét lêt, dáo njim je sodce notri do Šamuel proroka.

21I od tistec prosili so krála, i dáo njim je Bôg Šaula siná Kišovoga, možá z plemena Benjaminovoga štiridesét lêt.

22I, gda bi njega doli djáo, zbüdo njim je Dávida na krála; komi je i erkao svedočivši: najšao sem Dávida siná Ješševoga, možá pôleg srcá mojega, kí bode činio vso volo mojo.

23Z etoga semena je Bôg pôleg obečanja obüdo Izraeli zveličitela Jezuša.

24Geto je Ivan prvle pred licom notri idênja njegovoga predgao krst pokôre vsemi lüdstvi Izraelskomi.

25Gda bi pa spuno Ivan bežaj, erkao je: koga mené štímate, té sem jas nej; nego ovo ide za menom, komi nej sem vrêden šôlince njegovi nôg odvézati.

26Možjé bratje, sinovje roda Abrahámovoga, i kí so med vami Bogá bojéči! etoga zveličanja rêč je vám poslana.

27Ár, kí prebívajo v Jerušálemi i poglavnícke njihovi, gda bi toga Jezuša ne poznali, osôdili so ga; i tak so se rečí prorokov, šteri se vsáko Sobotto čtéjo, spunile.

28I či so gli nikši zrok smrti v njem nej najšli, dönok so prosili Pilátuša, ka bi ga dáo vmoriti.

29Gda so pa spunjena vsa od njega pisana písma, doli so ga vzéli z lesá, i položili so ga v grob.

30Bôg ga je pa zbüdo od mrtvi.

31Ki je vídeni po vnôgi dnévi od onih, kí so ž njim vküp gori šli od Galilee vu Jerušálem, kí so njemi svedocke med lüdstvom.

32I mí nazviščávamo, ka je Bôg tô obečanje, štero je včinjeno očákom, spuno nám sinom njihovim, gda je obüdo Jezuša.

33Liki je i vu drügom Žoltári písano: moj sin si tí, jas sem te dnes porôdo.

34Ka ga je pa z mrtví gori zbüdo, i ka se več nigdár ne povrné vu sprjhnenjé, etak je erkao, kâ dám vám svéta Dávidi ta verna.

35Záto i vu ednom drügom Žoltári veli: ne dáš svétomi tvojemi viditi sprjhnenjé.

36Ár je Dávid istina lastivnomi lüdstvi slüžéči pôleg Bože vôle záspao, i položen je k očákom svojim, i vido je sprjhnenjé.

37Koga je pa Bôg gori obüdo, nej je vido sprjhnenjé.

38Záto znáno vám bojdi, možjé bratje, kâ za toga volo se vám grêhov odpüščanje nazviščáva,

39I od vsê, od šteri ste se nej mogli vu právdi Môšešovoj spravičati, v etom vsáki, kí verje, je pravičen.

40Glédajte záto, naj ne príde na nás, kâ je povêdano vu prorokaj.

41Vidite zametávci, i čüdite se i vgasnite; ár bom jas tákše delo delao vu dnévi vaši; delo, štero ne bodete vervali, či bode vam što gli pripovidávao.

42Vö idôči pa správišča Židovskoga, prosili so je poganje, ka bi med sobôtov i njim gúčali té rečí.

43Gda bi pa razíšlo správišče, nasledüvali so vnôgi z Židovov, i z pobožni prozelítušov Pavla i Barnabáša, šteriva njim govoréča sta je rátala, ka bi ostanoli vu milošči Božoj.

44Na príšestno Sobotto je pa malo nej vse mesto vküp prišlo poslüšat rêč Božo.

45Vidôči pa Židovje to lüdstvo, napunjeni so z nevoščenôstjov, i prôti so gúčali tomi, štera so od Pavla právlena, prôti gučéči i preklinjávajôči.

46Obsrčnola sta se pa Pavel i Barnabáš, i erkla sta: vám je potrêbno bilô naj prvle gúčati rêč Božo, da jo pa zametávate i ne vrêdne vás sôdite žítka vekivečnoga; ovo obráčamo se k poganom.

47Ár je tak zapovedao nám Gospôd: postavo sem te na svetlost poganom, naj njim bodeš na zveličanje notri do skrádnje zemlé.

III.

48Gda bi pa poganje eta čüli, radüvali so se i díčili so rêč Gospodnovo, i vervali so; kikoli so bili zrendelüvani na žítek vekivečni.

49Razglašüvala se je pa rêč Gospodnova po cêloj držéli.

50Židovje so pa podbádali te pobožne i poštene žene i prednjêše mesta, i pobüdili so pregánjanje prôti Pavli i Bárnabáši, i vö so njidva vrgli z krajin svoji.

51Oneva sta pa doli stepla práh nôg svoji na njé, i prišla sta vu Ikónio.

52Vučenícke so se pa napunjávali z radostjov i z Dühom svétím.