Jakub 3 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

III. TÁL.I. Nevčene odvratüje od vučitelov čésti 1.II. Zapovidáva jezik na vüzdi držati 2–12III. Káže znamênje nebeske modrôsti 13–18.I.

1Ne bojdte vnôgi vučitelje, bratje moji; znajôči, kâ vékšo sôdbo vzememo.

II.

2Ár se vu vnôgom pošplesnemo vsi. Či se što v rêči ne pošplesne: té je popolni môž; kí je zmožen na vüzdi voditi i cêlo têlo.

3Ovo, konjom vüzde v čobe mečemo: naj nám pokorni bodo; i cêli njihov trüp vodimo.

4Ovo i ládje, kakšté velike so i od trdi vötrov se gonijo, dönok se od máličkoga vesla tá pelajo: kamakoli ravnáč ščé?

5Tak je i jezik mála kotriga, i velika dela správi: Ovo eden máli ogen tak veliki lês vužgé.

6I jezik je ogen, svêt nepravice. Etak je jezik postávleni med naše kotrige gnüséči cêlo têlo, i zažigajôči potáč narôdjenjá našega, geto se podžiga od gehenne.

7Ár vsáka natúra i divji i letéči, lazéči i morski stvár se vkroti, i vkročene so od natúre človeče.

8Ali jezika nišče ne more z lüdi vkrotiti; nezadržána hüdôba, puna smrtnoga čeméra.

9Žnjim blagoslávlamo Bogá i Očo: i z njim preklinjamo lüdí; kí so na prígliho Božo stvorjeni.

10Z edni vüst zhája blagoslov i preklinjanje. Nej trbê, bratje moji, etomi tak bidti.

11Jeli stüdenec z edne lüknje vré slatko i britko?

12Jeli more, bratje moji, figovo drêvo oli roditi, ali trs fige? Tak ni eden stüdenec osoleno i slatko vodô nemre dávati.

III.

13Što je môder i čeden med vami? Naj pokáže z dobroga živlênja dela svoja vu krotkosti modrôsti.

14Či pa čemérno nevoščenost máte i njefko vu vašem srci: ne hválte se i ne lažte prôti pravici.

15Nej je tá modrôst od zgora zhajajôča: nego zemelska, telovna i vrajža.

16Ár, gde je nevoščenôst i njefka, tam je zblôda i vse hüdo delo.

17Ta modrôst pa, štera je od zgora, naj prvle je čísta, potom mirovna, poštena, bôgajôča, puna milošče, i dobroga sáda, nerasodjávajôča i neskazliva.

18Sád pa pravice se vu méri sêja tim činéčim mér.