Knige žoltárske 78 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

LXXVIII. ŽOLTÁR.Presámnanje dobrôt i kaštig Boži, lüdstvi njegovomi skázani.

1Azafa Návuk.

Poslüšaj moje lüdstvo Právdo mojo, nagníte vüha vaša k rečam vüst moji.

2Odprém vu prílikaj vüsta moja: vö povêm skrita od začétka svêta.

3Štere smo čüli i známo, i štere so nam pripovedávali očeve naši.

4Naj ji neskrívamo pred sínmi njíhovimi, odvêtkom pridôčim, ino oznanüjemo hválo Gospodnovo, i zmožnost njegovo, i čüda njegova, štera je činío.

5Ár je postavo svedôstvo vu Jákobi, i vö je dao Právdo v Izraeli, na štero je zapovedao očákom našim vučiti otroke svoje.

6Záto, naj bi spoznao odvêtek pridôči, otroci, kí bi se rodíli, či bi gori zrasli, da bi jo nazvesčávali sinom svojim.

7Naj bi vu Bôgi položili vüpazen svojo, ni se nêspozábili z dêl boži, i zapovedi njegove zdržali.

8I nebi bilí, kak očeve njíhovi, nepokoren i boréči rod; pokolênje, štero je nej popravilo srcá svojega, i kí düh se je nej držao verno k Bôgi.

9Kak sinovje Efraima, ki so prílično z lokom strêlali, i odskočili so vu hípi bojne.

10Oni so božega závezka nêzdržali, i vu právdi njegovoj hoditi so nej šteli.

11Ino so se spozábili z dêl njegovi, i z čüd njegovi, štera njim je skázao.

12Pred njíhovimi očáki je činío čüda vu Egiptomskoj držéli na Zoamskom pôli.

13Razdêlo je môrje i dao njim je prêk idti; i postavo, je vodé, kak zíd.

14I vodo je je vudne z oblákom, i čerez noči z svetlim ognjom.

15Raskálao je pečíne vu püsčávi, i napájao je njé, kak z globočín veliki.

16Spelao je potoke z pečíne, i včíno vötečti vodé kak járke.

17Dönok so nej hênjali grešiti prôti njemi, i razdráždžili so toga Víšešnjega vu püsčávi.

18I sküšávali so Bogá vu svojem srci, proséči hráno pôleg lakovnosti svoje.

19Ino so gúčali prôti Bôgi govoréči: Jeli de Bôg mogao stôl pripraviti nam vu püsčávi.

20Ovo, či je gli vdaro pečíno, kâ bi voda vö tekla, i potocke se prepüstili; ali kak nam more krüh dati, i lüdstvi svojemi mesô pripraviti.

21Gda je eta Gospôd slíšao, razsrdo se je, i ogen se je zážgao prôti Jákobi, i srditost je prišla na Izraela.

22Záto, kâ so nej vervali vu Bôgi, i nej se zavüpali v pomoči njegovoj.

23I on je zapovedao odzgora oblákom; i ôdpro je dveri nébe;

24I dao njim je Manno, kak deždž idti k jêstvini, i dao njim je krüh nebeski.

25Jeli so krüh angelski, poslao njim je stroška do nasičávanja.

26Püsto je píhati zdôc pod nébov, i zbüdo je po môči svojoj jüg.

27I dao je meso na njé deždžiti, kak prâh; ino ftice kak pêsek v môrji.

28Je dao kapati na srêdi njí tábora, okôli njí stánkov.

29Ali gda bi jeli, ino se nasitili jáko; dopuniti je dao želnost njíhovo.

30Nej so ešče odpovedali želnosti: ešče njim je jêstvina vu lampaj njíhovi;

31Gda je srditost boža prišla na njé, ino je zpomoríla te znamenitêše med njimi, i pobíla te náj bôgše v Izraeli.

32Ali zvön vsega toga so ešče več grešili, i nej so vervali na čüda njegova.

33Záto je dopüsto, ka so márno skončali dní svoje, i lêta svoja vu trepetanji.

34Gda je njé vmárjao, či so ga iskali, i povrnoli se i rano iskali Bôga;

35I se spomínali ka je Bôg pečína njíhova, i Bôg te Víšešnjí njí pomočník:

36Či so bár jálnili z svojimi vüstami, i z jezikom svojim so njemi lagali;

37I srce njíhovo nej bilo stálno k njemi, i nej so zdržali verno závezka njegovoga:

38On je dönok milostiven bio, i odpüsto je njim grêhe; nej ji je pogübo; i čestô je odvrno srditost svojo, i nej püsto vö cêloga srda svojega;

39Ár se je spômeno, kâ so têlo; i vöter, šteri odíde i nazâ nepríde.

40Čestô so ga razdráždžili vu püsčávi, i razdréselili vu püsti mêstaj.

41Oni so Bôga pá i znôvič sküšávali, ino so mejé dêvali Svétomi vu Izraeli.

42Nej so se spômenoli ž njegove rôke, i dnéva, v šterom je njé oslôbodo z težíne.

43Gda je činío v Egiptomi znamênja svoja, i čüda svoja na pôli Zoan.

44Gda njim je vodô na krv obrno, i potoke njíhove, da so nêmogli piti.

45Gda je na njé püsto mlajino, kâ je njé jêla; i žabe, kâ so je pogübile.

46I dao je njí sád gôsencam, i svêtvo njíhovo kobilicam.

47Gda je vdaro trstje njíhovo z točôv, i malíne njíhove z srenom.

48Gda je njí živíno pobío z točôv, ino njé črêde z blískom.

49Gda je püsto na njé vu čamúri srditosti svoje, hüde angele, i dopüsto njim se besneti, divjati, ino stiskávati.

50Razšüro je pôt srditosti svojoj, i nêmilüvao od smrti düše njíhove, i dopüsto živini njíhovoj po kügi prêdti.

51Gda je zpomôro ves prvirod, v Egiptomi: te prve öročníke vu stánki Hámovi.

52Lüdstvo svoje je pa vö spelao, kak ovcé, i vodo je, liki črêdo, vu püsčávi.

53I vodo je je bátrivno, kâ so se nêbojali; ali nepriátele njíhove je požrlo môrje.

54I pripelao je je vu svoje svéte krajíne, k gori, štero je správila dêsna njegova.

55Pregnao je pred lícom njíhovim národe, i dao njim je öročino razdeliti, i dopüsto je prebívati vu stánki njíhovi pokolênjam Izraelskim.

56I dönok so sküšávali ino dreselili Bôga, toga Víšešnjega, i nej so zdržali svedostva njegovoga.

57I odpadnoli so i neverni so grátali, kak očeve njíhovi, i pôdali so se, kak lagov lok.

58I razsrdili so ga z visikostmi svojimi, i dráždžili so ga z svojimi bôgeci.

59I gda je Bôg tô slíšao, razsrdo se je, i zavrgao je Izraela krôto.

60I povrgao je svoje prebivališče v Šiloi, – Šator, gde je on med lüdmí prebívao.

61I dao je njí môč vu robstvo, i njí díko vu rôke protivníka.

62Dao je pod meč lüdstvo svoje; i razsrdo se je na svoj örok.

63Njí mladénce je ogen pôžro, i njí devojke so nej pokríte.

64Popevje njí so od meča spadnoli, i vdovice so se nej plakale.

65Dokeč se je nej prebüdo Gospôd, liki z sna; kak te močen kričí, kí od vína íde.

66I zbio je protivníke svoje odzaja, i on je je z večnov sramôtov oklao.

67Zavrgao je šator Jožefa, i pokolênje Efraima si je nej zvolo.

68Nego si je odébrao pokolênje Juda, Šionsko goro, štero lübi.

69Ino je visiko zozídao svojo Svetino, kak zemlo, štero je stálno pokrêpo.

70I odébrao je slugo svojega Dávida, i vzéo ga je od ovčárnic.

71On ga je vzéo od dójni ôvc, da bi pásao njegov Jákobov národ, i Izraela, örok njegov.

72Kí ga je pásao vu vsoj vernosti srca: i celô z môdrov ramov ga je vodo.