Lükáč 1 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

I. TÁL.I. Predgovor 1–4.II. Od Ivanoga popriétjá 5–25.III. Od Kristušovoga popriétjá 26–38.IV. Od Márie priglédanja 39–56.V. Od Ivanovoga narodjenjá 57–80.I.

1Da so si vnôgi k rokám vzéli v réd spraviti prepovidánje oni dêl, od šteri smo gvüšni.

2Liki so nám naprê dáli, kí so od začétka svojmi očmí vídili i slugi bilí te Rêči.

3Vidilo se je i meni, kí sem vsa od začétka skrblivo vö zgrüntao, zrédom tebi písati, zmožni Teofiluš;

4Naj spoznaš gvüšnost návuka, od šteroga si vučeni bio.

II.

5Bio je vu vrêmeni Herodeša, krála Judee, níki pop, po iméni Zakariáš, zréda Abiášovoga, i žena njegova z Áronovi čéri, i imé njé je bilô Ožébet.

6Bilá sta pa pravična obá pred Bôgom hodéča vu vsê zapôvedáj i pravicaj Gospodnovi nepokárana.

7I nej sta mela decé, ár je Ožébet bíla nerodna, i obá sta bilá stara vu dnévi svoji.

8Prigôdilo se je pa, gda bi vu popovskoj slüžbi bio Zakariáš vu rédi vrêmena svojega, pred Bôgom.

9Pôleg šegé popovstva na njega je prišao réd, ka bi kadio; notri idôči vu Cérkev Gospodnovo.

10I vsa vnožina lüdstva je bila moléča vinê vu vöri dišéčega áldova.

11Skázao se je pa njemi angel Gospodnov stojéči z dêsne stráni oltára dišéčega áldova.

12I zburkao se je Zakariáš vidôči angela, i stráh je spadno na njega.

13Erčé pa njemi angel: neboj se Zakariáš, ár je poslühnjena molítev tvoja; i žena tvoja Ožébet porodí siná tebi, i zvao boš imé njegovo Ivan.

14I méo boš radost i veseljé, i vnôgi se bodo nad njegovim rodstvom radüvali.

15Ár bode veliki pred Gospodnom; i vína i zapojétja ne bode pio, i svétim Dühom se napuni ešče vu utrobi materé svoje.

16I vnôge z sinôv Izraelski obrné k njihovomi Gospodni Bôgi.

17I on bode naprê šô pred njim vu Dühi i môči Eliášovoj, naj obrné srcá očév k sinom, i neokorne k s pametnosti ti pravični, priprávlati Gospodni lüdstvo gotovo.

18I erčé Zakariáš k angeli: z koj tô spoznam? Ár sem jas star i žena moja je obstárala vu dnévi svoji.

19I odgovoréči angel erčé njemi: jas sem Gábriel, ki stojim pred licom Božim, i poslani sem k tebi, naj ti eta povêm i nazvêstim.

20I ovo bodeš nêmi, i ne boš mogao gúčati notri do onoga dnéva, v šterom se zgodíjo eta; záto, kâ si nej vervao rêči mojoj, štera se spuni vu vrêmeni svojem.

21I lüdstvo je čakalo Zakariáša; i čüdivalo se je, kâ se tak dugo müdí vu cérkvi.

22Vö idôči pa nej je mogao njim gúčati; i spoznali so, kâ je zkázanje vido vu cérkvi; i kívao je njim, i ostano je nêmi.

23I zgôdilo se je, da bi se spunili dnévi slüženja njegovoga, odíšao je vu hižo svojo.

24Po eti dnévi pa poprijéla je Ožébet žena njegova, i skríla se je pét mêsecov govoréča:

25Da mi je tak včíno Gospôd vu dnévi, v šteri me je prigledno, da bi odevzéo špot moj med lüdmí.

III.

26Vu šéstom mêseci pa poslan je angel Gábriel od Bôgá vu mesto Galilee, komi je imé Názaret.

27K ednoj devici zaročenoj môži, komi je imé Jožef, z hiže Dávidove; imé pa te device je Mária.

28I notri idôči angel k njê erčé: zdrava bojdi, štera si miloščo dobíla, Gospôd je z tebom; blážena si tí med ženámi.

29Ona pa vidôča, zburkala se je nad njegovov rečjov, i premišlávala si je, kákši bi tô poklon bio?

30I erčé ji angel: neboj se Mária, ár si miloščo najšla pri Bôgi.

31I ovo poprijéš vu utrobi, i porodíš Siná, i zvála boš imé njegovo JEZUŠ.

32Té bode veliki, i Sin toga Víšešnjega se bode zváo; i dá njemi Gospodin Bôg stolec Dávida očé njegovoga.

33I bode kralüvao nad hižov Jákobovov na vekke, i králevstva njegovoga nebode konec.

34Erčé pa Mária angeli: kakda bode tô, geto možá ne poznam?

35I odgovoréči angel erčé njê: Düh svéti príde na tébe, i môč toga Višešnjega te obsénca; záto i to porodjeno svéto se zvalô bode Sin Boži.

36I ovo Ožébet, rodbina tvoja, i ona je poprijéla siná vu utrobi svojoj: i ete je mêsec šésti one, štera se je zvála nerodna.

37Ár je nej nemogôča pri Bôgi ni edna rêč.

38Erčé pa Mária: ovo, slüžbenica Gospodnova, naj mi bode pôleg rêči tvoje. I odíšao je od njé angel.

IV.

39Gori pa stanovši Mária vu dnévi oni, šla je vu brežno krajino z hitênjem vu mesto Judee.

40I notri je šla vu hižo Zakariášovo, i poklonila se je Ožébeti.

41I zgôdilo se je, kak je čüla Ožébet poklon Márie, skočilo je to dête vu njê utrobi, i napunjena je z Dühom svétim Ožébet.

42I zkríčala je zvelikim glásom ino erkla: blážena si ti med žénámi, i blážen je sád utrobe tvoje.

43I odkud je memi tô, naj k meni príde mati Gospodna mojega?

44Ár ovo, kak je včinjen glás poklona tvojega vu moji vühaj skočilo je od veseljá to dête vu utrobi mojoj.

45I blážena, štera je vervala; ár se spunijo vsa, štera so povêdana njê od Gospodna.

46I erčé Mária: zvišáva düša moja Gospodna.

47I veseli se düh moj vu Bôgi zveličiteli mojem.

48Ár se je zgledno na poniznost slüžbenice svoje. Ár ovo od eti mao bláženo me bodo pravili vsi národje.

49Ár je včíno meni velika; kí je zmožen i svéto je imé njegovo.

50I milošča njegova do národa národov, ki se ga bojijo.

51Včíno je môč vu rami svojoj; razegno je te gizdave z mišlênjem srcá njihovoga.

52Doli je potégno te zmožne z stôlcov, i zviso je te ponízne.

53Te lačne je napuno z dobrim, i bogáce je odpüsto prázne.

54Príjao je Izraela slugo svojega, da bi se spômeno smilenosti.

55(Liki je gúčao k našim očákom Abrahámi i semeni njegovomi) na vekke.

56Ostála je pa Mária ž njov, liki tri mêsece, í povrnôla se je nazáj vu hižo svojo.

V.

57Spunilo se je pa vrêmen Ožébete, da bi rodíla; i porodíla je siná.

58I čüli so sôsidje i rodbina njé, kâ je zviso Gospôd smilenost svojo ž njôv, i radüvali so se ž njôv.

59I zgôdilo se je vu ôsmom dnévi, prišli so obrizávat tó dête, i zváli so je z iménom očé njegovoga Zakariáša.

60I odgovoréča mati njegova erčé: z nikakšim tálom nej; nego Ivan se bode zváo.

61I erčéjo njê: nikoga nega med tvojov rodbinov, kí bi se z têm iménom zváo.

62Kívali so pa oči njegovomi, kak bi ga šteo zvati.

63I proséči táblico písao je govoréči: Ivan je imé njegovo. I čüdivali so se vsi.

64Odprla so se pa vüsta njegova preci, i jezik njegov, i gúčao je blagoslávlajôči Bogá.

65I prišao je na vse stráh, kí so okoli njegove hiže prebívali; i vu vsoj brežnoj Judei razglášene so ete rečí.

66I vsi, kí so čüli eta, djáli so je vu srcé svoje govoréči: kakoli bode z toga deteta? I rôka Gospodnova je bíla ž njim.

67I Zakariáš oča njegov napunjen je z Dühom svétim, i proroküvao je govoréči:

68Bláženi je Gospodin Bôg Izraela, ár se je zgledno i včino je odküplênje lüdstvi svojemi.

69I zvíso je rôg zveličanja našega vu hiži Dávida slugo svojega.

70Liki je gúčo po vüstaj ti svéti prorokôv svoji od veke.

71Da bi nás oslôbodo od nepriátelov naši, i z rôke vsê oni, kí nás odürjávajo.

72Da bi smilenost včino z očákmi našími, i spômeno bi se z svojega svétoga zákona.

73Z prísege, štero je priségno Abrahámi oči našemi, kâ nám dá.

74Nâ brezi strahá, oslobodjeni z rôke nepriátelov naši, slüžimo njemi.

75Vu svestvi i vu pravici pred njim vse dni žitka našega.

76I tí dête, bodeš se prorok toga Víšešnjega zvalô. Ár boš naprê hodo pred lícom Gospodna, naj priprávlaš poti njegove.

77I dáš spoznanje zveličanja lüdstvi njegovomi na odpüčanje grêhov njihovi.

78Za volo smilenosti Bogá našega, v šteroj je nás prigledno z hoda z visikosti.

79Naj se skáže onim, kí so vu kmici i v senci smrti sedéči i ravna nogé naše na pôt méra.

80To dête je pa raslo, i krêpilo se je v dühi, i bilô je vu püstinaj notri do dnévov skázanja svojega vu Izraeli.