Mátaj 26 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XXVI. TÁL.Od KristušovogaI. K trplênji pripravlanja 1–35.II. Trplênja znotrêšnjega 36–46. zvünêšnjega 47–75.I.

1I prigôdilo se je, gda bi skončao Jezuš vse ete rečí, erkao je vučéníkom svojim:

2Znáte, kâ po dvê dnévi vüzen bode, i Sin človeči se tá dá naj se raspé.

3Teda so se vküp spravili poglavnicke popovski, i pisáčke, i ti stariši lüdstva vu dvor višešnjega popa, ki se je zvao Kajafáš.

4I tanáč so meli, da bi Jezuša zgrabili z jálnostjom i vmôrili.

5Pravili so pa: nej vu svétki, naj zburkanje ne bode med lüdstvom.

6Gda bi pa bio Jezuš v Betánii v hiži Šimona gobavca:

7Pristôpila je k njemi edna žena, štera je alabaštrom drágoga mazala mêla; i vö je je vlejála na glávo njegovo, gda bi pri stoli sedo.

8Vidôči pa vučenícke njegovi razsrdili so se govoréči: zakaj je eto zaprávlanje?

9Ár bi se lêhko tô mazalo ôdalo za vnogo, i dalô siromákom.

10Znajôči pa tô Jezuš erčé njim: zakaj za hüdo máte eto toj ženi? Ár je dobro delo včiníla z menom.

11Ár siromáke vsigdár sebom máte, mené pa vsigdár ne bodte meli.

12Ár, ka je ona eto mazalo na moje têlo vlejála, na moje pokopanje je včiníla.

13Zaistino velim vám: gdekoli bode predgani ete Evangeliom po cêlom etom svêti, gučano bode i tô, ka je ona včiníla, njê na spomenek.

14Teda idôči eden z tí dvanájset, kí se právi Judaš Iškarioteš, k poglavníkom popovskim.

15Erčé: ka mi ščéte dati, i jas vam ga k rokám dám? Oni so pa njemi obečali tréseti srebrni pênez.

16I od tistoga mao je ísko príliko, da bi ga v rôke dáo.

17Prvi dén pa brezi kvasá krüha pristôpili so vučenícke k Jezuši govoréči njemi: gde ščéš, naj ti priprávimo, da jêš vüzenskoga ágneca?

18On pa erčé: idite v mesto k komi i ercite njemi: vučitel velí: vrêmen moje je blüzi, pri tebi bom jo ágneca vüzenskoga z mojmi vučeníkmi.

19I včiníli so ti vučenícke tak, liki je njim zrendelüvao Jezuš; i pripravili so te ágnec vüzenski.

20Gda bi pa večér grátao, doli si je seo s timi dvanájsetimi.

21I gda bi oni jeli, erčé: zaistino velim vám, eden z vás me odá.

22I dresélni postanovši jáko, záčali so njemi praviti vsákši posebi: jeli sem jas, Gospodne?

23On pa odgovoréči erčé: ki namáče z menom vu skledo rokô, té me odá.

24Istina, Sin človeči ide, liki je pisano od njega; jaj pa človeki onomi, po kom se Sin človeči v rôke dá; bole bi njemi bilô, da bi se nigdár nebi porôdo on človik.

25Odgovoréči pa Judáš, kí ga je ôdo, erčé: nêli sem jas, Rabbi? velí njemi: ti práviš.

26Gda bi pa oni jeli, vzéo je Jezuš krüh i blagoslovivši razlomoga je i dáo ga je vučenikom i erkao je: vzemite, jejte, tô je moje têlo.

27I vzéo je te pehár i blagoslovivši dáo njim ga je govoréči: píte z etoga vsi.

28Ár je tô moja krv nôvoga zákona, štera se za vnôge vö vlejé na odpüščanje grêhov.

29Velim pa vám: ka ne bodem pio od eti mao z etoga sáda toga trsa notri do onoga dnéva; gda bom ga pio z vami nôvoga vu Králevstvi Očé mojega.

30I gda so hválo z popêvali vö so šli na goro olivecko.

31Teda njim velí Jezuš: vi se vsi spáčite vu meni ešče v etoj nôči. Ár je písano: zbíjem pastéra, i razženéjo se ovcé te črêde.

32Ali po mojem goristanenji pred vami bom šaov Galileo.

33Odgovoréči pa Peter erčé njemi: či se vsi spáčijo v tebi, jas se nigdár ne spáčim.

34Erčé njemi Jezuš: zaistino velim tebi, kâ me vu etoj nôči, prvle, liki bode kokôt popêvo, trikrát zatajíš.

35Velí njemi Peter: i či de mi potrêbno stebom mrêti, dönok te ne zatajim. Prispodobnim tálom i vsi vučenícke so tak erkli.

II.

36Teda je šô ž njimi Jezuš na mesto, štero se veli Getšemáne; i velí vučeníkom: sedte si doli eti, dokeč idôči molim etam.

37I z sebom je vzéo Petra, i dvá siná Zebedeušova, záčao se je žalostiti i omedlêvati.

38Teda velí njim: jáko je žalostna düša moja notri do smrti. Ostante eti i verostüjte z menom.

39I naprê idôči edno malo, spadno je na obráz svoj moléči i govoréči: Oča moj, či je mogôče, najminé od méne ete pehár; ali nej, kak jas ščém, nego kak tí.

40I prišao je k vučeníkom i najšao je je, kâ so spáli; i velí Petri: tak nemorete edno vöro verostüvati z menom?

41Verostüjte i molte, da vu sküšávanje ne prídete. Düh je ístina gotov, ali têlo je slabo.

42Páli drügôč idôči je molo govoréči: Oča moj, či nemore ete pehár minôti od méne, nego, či ga pijém; bojdi vola tvoja.

43I pridôči nájde je páli spajôče, ár so njihove oči žmetne bilé.

44I nihá je, i odíde, i pá moli tretič tô isto rêč govoréči.

45Teda ide k vučeníkom svojim i erčé njim: spite nadale íno počívajte. Ovo približala se je vöra, i Sin človeči se dáva v rôké grêšnikom.

46Stante gori, pojdmo: ovo približao se je, ki me odá.

47I, gda bi ešče on gučao, ovo Judaš eden z ti dvanájset je prišao i ž njim lüdstva vnogo z rožjom i z drogmí od vládnikov popovski ino starišov lüdstva.

48On pa, kí ga je ôdao, dáo njim je znamênje govoréči: šteroga küšnem, te je, primte ga.

49I preci pristôpivši k Jezuši erčé: zdrav bojdi mešter; i küšno ga je.

50Jezuš njemi pa erčé: priátel, zakaj, si prišao? Teda pristôpivši vrgli so roké na Jezuša, i príjali so ga.

51I ovo eden z oni, kí so bilí z Jezušom, vö vtégnovši rokô vö potégne meč svoj, i vdári slugo poglavníka popovskoga, odsečé njemi vühô.

52Teda velí njemi Jezuš: obrni tvoj meč nazáj vu mesto njegovo. Ár vsi, kí meč vzemejo, od meča pogínejo.

53Jeli štímaš, ka nemrem zdaj prositi Očo mojega, i naprê bi mi postavo več, liki dvanájset legio angelov.

54Kakda bi se pa spunila písma, da tak more bidtí?

55Vu tistoj vöri je erkao Jezuš tomi lüdstvi: liki na razbojnika ste prišli z rožjom i z drogmí me lovít. Vsáki dén sem pri vás sedo vučéči vu cérkvi, i nej ste me príjali.

56Tô je pa vse včinjeno, dabi se spunila písma prorokôv. Teda so ga vučenícke vsi tá niháli, i odbêžali so.

57Ovi so pa príjali Jezuša, i pelali so ga k Kajafáši víšešnjemi popi, gde so vküp správleni bilí pisáčke i ti stariši.

58Peter ga je pa nasledüvao ôzdaleč notri do dvora víšešnjega popa; i notri idôči doli si je seo z hlápcmi, da bi vido konec.

59Vládnicke pa popovski i ti stariši i cêli tanáč ískali so krívo svedôstvo prôti Jezuši, da bi ga vmôrili.

60I nej so je najšli. I či so gli vnôgi krivi svedocke naprê stôpili, dönok so je nej najšli. Obslêdnjim sta pa naprê stôpila dvá kríva svedoka.

61Erkôča: ete je pravo: jas morem razmetati cérkev Božo, i po trê dnévi gori pocimprati.

62I gori stánovši víšešnji pop erčé njemi: nikaj neodgovárjaš? Ka eti prôti tebi svedočijo?

63Jezuš je pa múčao. I odgovoréči víšešnji pop erčé njemi: primárjam te na žívoga Bogá, naj nám povêš, či si tí Kristuš, Sin Boži?

64Velí njemi Jezuš: tí si pravo. Ali velim vám: od séga mao bodete vidili Siná človečega sedéčega na desnici zmožnosti Bože, i pridôčega na obláki Nebeskom.

65Teda je te víšešnji pop raspraščo gvant svoj govoréči: ka je Jezuš preklínjao. Ka nám je več potrêbno svedokov? Ovo zdaj ste čüli preklínjanje njegovo

66Ka se vám vídi? Oni pa odgovoréči erčéjo: vrêden je smrti.

67Teda so plüvali vu obráz njegov i za vüha so ga bili; níki so ga pa s palicami bili.

68Govoréči: proroküj nám, Kristuš; šteri je, kí te je vdaro?

69Peter je pa vinê sedo na dvôri; i pristôpi k njemi edna deklíčka govoréča: i tí si bío z Jezušom Galileánskim.

70On je pa tajío pred vsêmi govoréči: neznam, ka práviš.

71Gda bi pa vö šô na trnác, vídila ga je drüga; i velí onim, kí so tam bilí: i ete je bio z Jezušom Názarenskim.

72I pá je tajío s prisegom: ne poznam človeka.

73Po malom vrêmeni pa, pristôpili so niki, i stojéči erkli so Petri: zaistino i tí si z oni; ár i guč tvoj te očivesnoga činí.

74Teda je záčao preklínjati i priségati, ká ne pozna toga človeka. I preci je kokôt popêvao.

75I spomené se Peter z rêči Jezušove govoréčega njemi: kâ prvle, liki bode kokôt popêvao, trikrát me zatajiš. I vö idôči, jáko britko se je jôkao.