Marko 12 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XII. TÁL.I. Od lüdomorski goričáncov 1–12.II. Od časarske dáče 13–17.III. Sadduceušov pitanje od gori stánenjá 18–27.IV. Od te velike zapovedi i Dávidovoga Siná 28–37.V. Od Farizeušov gizdosti i vdovice pêneza 38–44.I.

1I záčao njim je vu prílikaj gúčati: eden človek je gorice zasádo, i okôli je je zagrádo z plotom, i vkopao je pod preššo jamo, i pocimprao je tören i vö je je dáo delavcom i odíšao je na pôt.

2I poslao je k delavcom vu vrêmeni brátve slugo, da bi od delavcov vzéo z sáda ti goríc.

3Oni so ga pa príjali i zdrli, i odposlali so ga práznoga.

4I pá je poslao k njim drügoga slugo; i tistoga so kamenüvajôči na glávi vrázili i odposlali so ga ošpotanoga.

5I pá je drügoga poslao, i onoga so bujli; i vnôge drüge, z med koterimi so ništere zbili, ništere pa bujli.

6Gda bi pa ešče ednoga lüblénoga svojega siná meo, poslao je i tistoga k njim obslêdnjim govoréči: zastôpijo se siná mojega.

7Oni pa, ti delavci, so erkli med sebom: ete je öročník; hodte bujmo ga i naša bode ta öročína.

8I zgrabivši ga, bujli so ga, i vö so ga vrgli z goríc.

9Ka bode záto činio te gospôd ti goríc? Pride i pogübí te delavce i dá gorice drügim.

10Nej ste etoga písma čteli? Kamen, šteroga so zavrgli zidárje, té je včinjen glávíč voglá.

11Od Gospodna je včinjeno tô, i čüdno je vu očáj vaši.

12I ískali so ga, ká bi ga príjali, i bojali so se lüdstva; ár so znali, kâ je proti njím tô priliko pravo; i niháli so ga, i odišli so.

II.

13I poslali so k njemi níke z Farizeušov i z Herodešovi slugov, kâ bi ga lovíli z rečjom.

14Oni pa pridôči velíjo njemi: vučitel, známo, ka si istinski, i za nikoga ne máraš. Ár ne glédaš obráz lüdi, nego vu istini pôt Božo včíš. Jeli je slobodno dáčo casari dati, ali nej? dájmo jo, ali jo ne dájmo?

15On pa znavši njihovo skazlívost erčé njim: ka me sküšávate? prineste mi eden sôd, naj ga vídim.

16Oni so ga pa prinesli. I erčé njim: koga je ete kêp i napisek? Oni so njemi pa erkli: casarov.

17I odgovoréči Jezuš erčé njim: dájte, štera so casarova, casari, i štera so Boža, Bôgi. I čüdivali so se nad njim.

III.

18I prido Sadduceuške k njemi, kí právijo ka nêga gori stanenjá; pítali so ga govoréči:

19Vučitel, Môšeš nám je písao, kâ, či šteroga brat merjé i nihá ženo, i decé ne ostávi, naj vzeme brat njegov ženo njegovo, i pobüdi semen brati svojemi.

20Sedem záto bratov je bilô; i te prvi je vzéo ženo i merjôči, nej je ostavo semena;

21I te drüdi jo je vzéo i mr’ô je, i ni té je nej ostavo semena; i te trétjirávno tak.

22I vzelô jo je vsê sedem, i nej so niháli semena; obslêdnjim vsê mrla je i ta žena.

23Vu gori stánenjé záto, gda gori stánejo, šteroga z têh bode žena? ár jo je sedem melo za ženo.

24I odgovoréči Jezuš erčé njim: za toga volo blôdite li, neznajôči písma, niti môči Bože?

25Ár, gda od mrtvi gori stánejo, ne bodo se ženili, níti k možom dávale; nego bodo liki angelje vu Nebésaj.

26Od ti mrtvi pa, kâ gorí stánejo, nej ste čteli vu knigaj Môšešovi od ščípka; kak je erkao k njemi Bôg govoréči: Ja sem Bôg Abrahámov, i Bog Ižákov, i Bôg Jakobov?

27Nej je Bôg ti mrtvi, nego Bôg je ti žívi. Záto ví dosta blôdite.

IV.

28I pristôpi eden z pisáčov, kí je je poslüšao, gda so se štükali, vidôči, kâ njim je dobro odgôvoro, pítao ga je: štera je ta prva vsê zapoved?

29Jezuš njemi pa odgovorí: kâ je prva vsé zapoved; poslüšaj Izrael! Gospodin Bôg naš, je eden Gospôd.

30I, lübi Gospodna Bogá tvojega z cêloga srcá tvojega, i z céle düše tvoje, i z cêle pámeti tvoje, i z cêle môči tvoje.

31I ta drüga je k toj prispodobna: lübi bližnjega tvojega, kako samoga sebé. Vékše od eti drüge zapovedi nega.

32I erčé njemi te pisáč: dobro, Vučitel, istino si erkao, kâ je eden Bôg, i nega drügoga zvün njega.

33I lübiti ga z cêloga srcá i z cêle pámeti i z cêle düše i z cêle môči; i lübiti blížnjega, liki samoga sebé, je več od vsê goréči i ftišanja âldovov.

34I Jezuš gda bi ga vido, ká je spametno odgôvoro, erkao njemi je: nej si daleč od králevstva Božega. I nišče ga je nej smeo več pítati.

35I odgovoréči Jezuš erčé vučéči vu Cérkvi: ka právijo pisáčke, kâ je Kristuš Sin Dávidov?

36Ár sám Dávid je erkao vu svétom Dühí: erkao je Gospôd Gospôdi mojemi: sedi si z dêsne moje, dokeč položim nepriátele tvoje na podnogáonico nôg tvoji.

37Záto sám Dávid právi njega za Gospôda: i kakda je tak njegov Sin? I vse lüdstvo ga je rado poslüšalo.

V.

38I erčé njim vu včenjej svojem: varte se od pisáčov; kí ščéjo vu dugi süknjaj hoditi i poklánjanje meti na placáj.

39I prêdnje stôce vu správiščaj, i prêdnje mesto pri večéraj.

40Kí požérajo hiže vdovíc; i tô činíjo pod obrázom dúgi molítev. Tê vzemejo vêkšo sôdbo.

41I sedéči Jezuš pred cérkevnov ladicov, da bi vido, kakda bi lüdstvo metalo pêneze vu to ladico; i vnôgi bogati vrgli so dosta.

42I pridôča edna vdovica sirôta vrgla je dvá pêneza, kí je štrti tál ednoga krajcara.

43I prizvajôči vučeníke svoje erčé njim: zaistino velim vám, kâ je eta sirôta vdovica od vsê, kí so metali, več vrgla vu ladico.

44Ár so vsi z obilnosti svoje metali; eta je pa svojega siromaštva vsa, ká je mêla, notri vrgla, cêlo ceringo svojo.