K Rimláncom 11 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XI. TÁL.I. Zavrženjé Židovov ne bode vsigdár trpelo 1–32.II. Strsnenjé nad Božim čüdnim činênjom 33–36.I.

1Právim tak: jeli je Bôg zavrgao lüdstvo svoje? Aja. Ár sem i jas Izraelíta z Ábrahámovoga semena z Benjaminovoga plemena.

2Nej je zavrgao Bôg lüdstvo svoje: štero je naprê spoznao. Jeli neznate; po Eliáši ka právi písmo? Kakda se tôži Bôgi prôti Izraeli govoréči:

3Gospodne, proroke tvoje so zpoklali i oltáre tvoje so razkopali, i jas sem sám gori ostano, i ovo ešče i mojo düšo iščejo.

4Ali ka njemi právi odgovor Boži? Niháo sem si ešče sedem jezér možôv; kí so nej nakleknoli kolena Baáli.

5Tak záto i vezdášnjem vrêmeni je ostánek, pôleg odebránja milošče, včinjeni.

6Či pa z milošče, tak nej več zdêl: nači je mimilošča več nê milošča. Či pa zdêl; tak je nej milošča: nači je delo več nej delo.

7Ka tak? Ka je ískao Izrael; tô je nej dojšao: odebránje ga je pa dojšlo; ti drügi so pa obtrdjeni.

8Liki je písano: dáo njim je Bôg dühá drêmnosti, očí, da bi ne vidili, i vüha, da bi ne čüli, notri do denéšnjega dnéva.

9I Dávid právi: naj njim bode stol njihov na mreže i na zgrablenjé i na spáko i na nazáj dánje.

10Naj potemnejjo očí njihove; da ne vídijo, i njihov hrbet njim vseskôs nagíbli.

11Právim záto: jeli so se tak poteknoli; ka bi spadnoli? Aja: nego po spadnenjê njihovom je zveličanje poganov; naj je na nenávidnost razdráždžijo.

12Či je pa spadnenjé njihovo bogástvo etoga svêta i njihovo pomenkanje bogástvo poganov: od koga bole njihova punost?

13Ár vám poganom právim, na keliko sem jas poganov Apoštol; slüžbo mojo díčim.

14Či bi kak razdráždžo moje têlo i níke žnjih bi zveličao.

15Ár či je zavrženjé njihovo zmérjenjé svêta: ka bode gori vzétje, nego žítek zmrtvi?

16Či je prvotina svéta; i tistô je svéto: i či je korén svéti; svéte so i vêke.

17Či so pa níke vêke vö vlomlene, tí si pa loška olíva bodôča v njé vcepleni i včinjen si tálnik korenjá i tüčave olíve:

18Ne hváli se prôti vêkam. Či se pa hváliš: ne nosiš tí korén: nego korén tebé.

19Erčéš tak: vö so zlámane vêke; naj se jas notri vcipim.

20Dobro: za volo nevernosti so doli zlámane; tí pa po veri stojíš. Ne zvišávaj se; nego se boj.

21Ár, či je Bôg prirodjene vêke nej milüvao, naj kak i tebé ne milüje.

22Vídi tak dobrôto i trdnost Božo: nad timi spádnjenimi istina trdnost; nad tebom pa dobrôto; či ostáneš vu dobrôti. Nači se i ti vö vsičéš.

23Oni se pa, či ne ostáno vu nevernosti, nazáj vcipíjo. Ár je zmožen Bôg: da je pá notri vcipí.

24Ár či si tí z prirodjene loške olíve vö vsečeni i prôti natúri si notri vcepleni vu dobro olívo: od koga bole, kí so z prirodjene, se nazáj notri vcipijo vu lastivno olívo.

25Ár neščem, ka bi neznali, bratje, eto skrovnost (naj ne bodete samí pri sebi čedni:) ka je obtrdjenjé Izraela li zedne stráni včinjeno: dokeč punost poganov notri ne príde.

26I tak se ves Izrael zveliča; liki je písano: pride Šiona osloboditel i odvrné nepobožnost od Jákoba.

27I ete njim je od méne zákon; gda njim odpistim grêhe njihove.

28Pôleg Evangelioma istina so nepriátelje za vás volo: pôleg odebránja so pa lübléni za volo očákov.

29Ár so nepožalüvani dári i pozvánje Bože.

30Ár liki ste i ví nigda nej vervali Bôgi, zdaj ste pa miloščo dôbili za njihove nevernosti volo:

31Tak so i oni zdaj nevervani za skázano vám miloščo; naj i oni miloščo dobíjo.

32Ár je Bôg vse pod nevernost zápro: naj se nad vsêmi smilüje.

II.

33Oh globočína bagástva i modrôsti i spoznanja Božega! Kak nezbrojene so sôdbe njegove i nenasledjene protí njegova!

34Ár što je spoznao pamet Gospodnovo? Ali što je bio njemi tanáčnik?

35Ali što njemi je kâ naprê dáo: naj se njemi nazáj pláča?

36Ár so ž njega i po njem i vu njem vsa: njemi bojdi díka na veke, Amen.