Djánje 16 - Prekmurian NT & Psalms (1928)（PREK28）

XVI. TÁL.I. Timoteuš se obrêže 1–6.II. Düh ne dá v Ažii, nego v Macedonii, nazviščávati 7–15.III. Pavel i Siláš vržena vu temnico, ka sta z edne vujvice vragá zegnala, se na ütrin dén odpüstita 16–40.I.

1Prišla sta pa vu Derbo i Listro; i ovo vučeník nikakši je bio tam po iméni Timoteuš, sin nikše verne Židovske žené, očé pa Grčkoga.

2Kí je dobro svedôstvo meo od oni bratov, kí so vu Listri i Ikonii.

3Toga je šteo Pavel, ka bi ž njím vö šô; i vzéo ga je, i obrezao ga je za volo Žídovov, kí so vu oni mêstaj bilí. Ár so vsi znali očo njegovoga, kâ je Grk bio.

4Gda bi pa odhodjávali mêsta, zapovedali so njim varvati návuke skončane od apoštolov i stariši vu Jerušálemi.

5Gmajne so se záto potrdjávale vu veri, i narájale so se vsáki den.

II.

6Obhodivši pa Frígie i Galácie držélo, prepovêdano njim je od Düha svétoga gúčati rêč vu Ážii.

7Gda bi pa k Mižii prišli, sküšávali so v Bitínio idti; i nej je je níhao Düh.

8Mímo idôči pa kre Mižie, doli so šli vu Troado.

9I vidênje se je v noči skázalo Pavli: môž níki Macedonski je stáo pred njim, proséči ga i govoréči: hodi v Macedonio i pomágaj nám.

10Kak je pa tô vidênje vido, preci smo ískali vö idti vu Macedonio gvüšni bodôči, ka nás je Gospôd zváo njim Evangeliom nazviščávat.

11Odplavavši záto od Troade rávno smo bêžali vu Samotrácio, i drügi dén v Neapoliš.

12Odnut pa vu Filippis, štero je prvo Macedonske držéle mesto nej dávno naseljeno. Bilí smo pa vu tistom mesti prebívajôči nikeliko dní.

13I sobôtni dén smo vö šli z mesta k potoki, gde so molítvi držali, i sedeči gúčali smo vküp správlenim ženám.

14I níka žena po imèni Lidia škarlat odávajôča z mesta Tiatirskoga Bogá bojéča, je poslüšala, šteroj je Gospôd ôdpro srcé, da bi pazila na ona, štera so od Pavla právlena.

15Gda bi pa okrstšena bíla ona i hiža njê, prosila je govoréča: či ste me sôdili verno Gospodnovo bidti, notri idôči vu hižo mojo, ostante. I priprávlala nás je.

III.

16Prigôdilo se je pa, gda bi šli k molítvam, edna deklíčka imajôča dühá vujvice, pribêžala je pred nás, štera je dosta haska prinášala gospodárom svojim z vujvičüvanjem.

17Tá nasledüvajôča Pavla i nás, kríčala je govoréča: eti lüdjé so slugi toga víšešnjega Bogá, kí vám nazviščávajo pôt zveličanja.

18Tô je pa delala vnogo dní. Žmetno je pa stalô Pavla, i obrné se i erčé dühi: zapovidávam ti vu Jezuš Kristušovom iméni, idi vö ž njê. I vö je odíšao vu onoj vöri.

19Vidôči pa njé gospodárje, ka je odíšla vüpazen dobíčka njihovoga, zgrabivši Pavla i Siláša, vlekli so njidva na plac pred vládnike.

20I postavivši je pred voje vitézov govoréči: eti lüdjé burkajo mesto naše Židovje bodôči.

21I nazviščávajo návade, štere je nám nej slobodno gori vzéti, niti činiti, da smo Rimlánci.

22I vküp se je spravilo lüdstvo prôti njima i vitézov voji doli strgavši gvant ž njidva, zapovedali so njidva šibami biti.

23I gda bi dosta vdárcov na njidva djáli, vrgli so njidva v temnico, zapovedavši variváči temnice, kâ bi njidva skrblivo držao.

24Kí, geto je tô zapoved vzéo, vrgao njidva je vu notrêšnjo temnico, i stisno njima je nogé v klado.

25Okoli pô nôči pa Pavel i Siláš moléča spêvala sta pesem Bôgi. Poslüšali so pa njidva i ti zvézani robje.

26Hitro je pa veliko zemlé gíbanje postanolo na teliko, da so se i fundamentomi temnice genoli, i odprle so se preci vse dveri, i vsê vezala so se odvézala.

27Ze sna se pa predramivši variváč temnice, i vidôči odprte dveri temnice, vö potégnovši meč, šteo se je vmoriti štímajôči, kâ so odbêžali ti zvézani.

28Kríčao je pa z velikim glásom Pavel, govoréči: ne včíni si nikaj hüdoga, ár smo vsi eti.

29Proséči pa svetlôčo, notri je skočo; i prestrašivši se, spadno je pred Pavla i Siláša.

30I vö njidva je pelao i erčé: gospodna, ka mi je včiniti, naj se zveličam?

31Oneva sta pa erkla: veri vu Gospon Jezuši Kristuši, i zveličaš se tí i hiža tvoja.

32I gúčala sta njemi rêč Gospodnovo i vsêm vu hiži njegovoj bodôčim.

33I k sebi je vzévši vu onoj vöri te nôči ôprao njidva je od vdárcov, i okrstšen je on i vsi njegovi preci.

34I pelao njidva je vu hižo svojo, prestro je stol, i veselio se je, ka je ze vsov hižov vervao Bôgi.

35Gda bi pa dén grátao, poslali so voji vitézov sluge govoréči: odpüsti lüdí one.

36Variváč temnice je pa na znánje dáo Pavli té rečí: kâ so poslali voji vitézov, naj se odpüstíta. Zdaj záto vö idôča idta vu méri.

37Pavel njim je pa erkao: zbili so náj očivesno neosodjene, lüdí Rimske; i vrgli so náj v temnico, i zdaj náj skrívoma ščéjo vö vržti? Nej, nego naj prído samí, i tak náj naj vö pelajo.

38Nazvêstili so pa vitézov vojom slugi té rečí, i zbojali so se slíšavši, ka sta Rimska.

39I pridôči prizvali so njidva; i vö njidva pelavši prosili so njidva, kâ bi vö šla z mesta.

40Vö idôča pa z temnice, notri sta šla k Lidii; i vidôča brate, potrôštala sta je, i tak sta šla vö.